Andrej Oton Župančič – Bač, patofiziolog, antropolog, naravovarstvenik. Rojen 27. januarja 1916 v Ljubljani, umrl 3. decembra 2007 v Ljubljani.

Andrej Oton Župančič - Bač ali AOŽ se je rodil kot drugi otrok Otona in Ani (rojeni Kessler). Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, medicino pa je študiral v Ljubljani, Pragi in Beogradu kjer je leta 1940 diplomiral. Zaposli se kot asistent na Inštitutu za fiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, a v začetku leta 1942 odide v partizane, ker je zanj kot ilegalca v okupiranem mestu postalo prenevarno. Kot zdravnik deluje v različnih partizanskih bolnišnicah na Kočevskem. Pri zdravljenju je dosledno zavezan Hipokratovi prisegi in pomaga ranjenim partizanom, a tudi ranjenim okupatorjem in domobrancem. To se mu maščuje saj eden ozdravljenih ranjencev - Kočevski Nemec po odpustu izda lokacijo bolnišnice, ki jo Nemška vojska nato požge in pobije vse oskrbovance v njej. Od leta 1944 dela v italijanskem Bariju kamor z zračnim mostom iz Bele krajine vozijo ranjence na svobodno italijansko ozemlje (sestra Jasna kot bolničarka - prekinila je študij medicine in odšla v partizane - pripravlja ranjence za pot na letala). Demobilizacijo konec leta 1945 dočaka v sanitetni upravi Vrhovnega štaba JLA.

Vrne se v Ljubljano in na Medicinski fakulteti obnovi delovanje Patofiziološkega inštituta. Od leta 1966 je redni profesor, leta 1969 organizira podiplomski študij na medicinski fakulteti, 1973 se upokoji. Od leta 1955 je honorarni sodelavec Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1964 je bil izvoljen za dopisnega in 1970 za rednega člana SAZU. V letih 1987−1999 je bil upravnik Družbeno-medicinskega inštituta ZRC SAZU. Po vojni njegovi kolegi na fakulteti zamenjajo njegovo partizansko ime Bač z vzdevkom AOŽ.

Kot raziskovalec se je 1965 udeležil Jugoslovanske alpinistične himalajske odprave JAHO II. Ob obisku pragozda Venezuele 1968 posname zanimiv material na 8 mm kamero, kar ga zelo navduši in se pridruži mednarodnemu projektu Amazonas v letih 1975-1977. Ob Gornjem Orinoku v Venezueli preučuje odnos avtohtonih prebivalcev do pragozda ter o tem na 16 mm film posname serijo dokumentarcev za Ljubljansko in Venezuelsko televizijo: »Iz tropskega deževnega gozda«, ki so bili prvič predvajani leta 1978. Eden od biografov AOŽ o tej ekspediciji zapiše tudi zanimivost, da je poleg znanstvenega materiala iz Venezuele na svoj dom v Ljubljano pripeljal tudi venezuelsko lepotico in se kasneje z njo poročil.

Prof. Župančič je bil velik ljubitelj narave, zavzet ekolog, ki je že pred desetletji vizionarsko napovedal škodo, ki jo človek povzroča s svojim ravnanjem lastnemu planetu (nevarnost in posledice uničevanja pragozda…). Rodovom je zapustil prelepe filme o življenju amazonskega plemena, ki se ga še ni dotaknila civilizacija in še vedno živi v sožitju z naravo in številne naravoslovne filme, ki jih je snemal za TV Ljubljana. Vedno je rad prihajal v Belo krajino, ki je bila otroški dom njegovega očeta pesnika, pisatelja, prevajalca; Velikega Belokranjca Otona Župančiča.

Veliko ljubiteljev narave, ki so imeli srečo delati z njim, ga ima še vedno v zelo lepem spominu. Eden od njih; Vitomir Bric, ki je z Bačem opazoval golovrate jastrebe na Velebitu me je spomnil na nujnost zapisa o tem pomembnem naravovarstveniku in izjemnem človeku.

Dr. Andrej Sovinc, ki je bil kot mlad nadobuden ornitolog prav tako njegov učenec mi je posredoval zanimivost o AOŽ: »Snemal je filme o slovenski favni. Žal obilnega filmskega gradiva ni uspel zmontirati v film...ob tem se spominjam anekdote, ko ga je v intervjuju novinar vprašal, če se je že srečal z medvedom. AOŽ je odgovoril pritrdilno in dodal, da še nikoli ni tako tekel kot ob srečanju z medvedom. "Seveda, razumljivo" je nadaljeval novinar "tudi jaz bi tekel, da bi ušel bližnjemu srečanju z medvedom". AOŽ pa je odvrnil: "Ne, ne...jaz sem tekel za medvedom, ker sem ga hotel posneti na filmski trak!"«

Tudi dr. Peter Skoberne, donedavna predsednik sveta javnega zavoda KP Kolpa je sodeloval z njim pri naravoslovnih projektih.