Ljudje ob Kolpi: Franc Derganc

Dr. Franc Derganc, zdravnik in organizator kirurške dejavnosti na slovenskem, rojen 26. februarja 1877 v Semiču, umrl 30. junija 1939 v Ljubljani.

Misel

"Visoko v zraku leti

Trop drobnih ptic v daljavo.

Kaj jim gore, kaj doli,

Kaj jim morske globi?....

Lete, hite!
Hiti za njimi

Moje oko, moje srce.

Brezvspešne želje!

Ostani v prahu prah."

Sava

15. julija 1892 je bila v dijaškem glasilu Vesna, ki je izhajal v Celju objavljena pesmica pod katero je bil preprost podpis Sava. Psevdonim, ki ga takrat uporabil Franc Derganc, star 15 let.

Franc Derganc je obiskoval ljudsko šolo v Semiču, kot dvanajstletnik pa je odšel na gimnazijo v Novo mesto. Obiskoval jo je v šolskih letih od 1889/90 do 1891/92. Višjo gimnazijo nadaljuje v Ljubljani kjer najde sorodno dušo Dragotina Ketteja in izdajata tajno glasilo Klepetec, zaradi česar sta oba kaznovana s šolskim zaporom. Prijateljuje tudi z Ivanom Cankarjem, čeprav pravi, da sta po duši popolni nasprotji. Študirat odide na Dunaj na Medicinsko fakulteto. Tudi tam se literarno udejstvuje in leta 1901 skupaj z Nikom Zupaničem iz belokranjskih Gribelj izdajata kulturno-politično revijo Jug. S prispevki v njem se hudo zameri obema političnima strujama v Ljubljani. Po diplomi 1903 se izpopolnjuje na klinikah na Dunaju, na Danskem v Nemčiji, Franciji in Švici in se vrne v Ljubljano šele 1913 leta. Tu vzpostavi temelje kirurgije. Postane privrženec ideje dr. Janeza Evangelista Kreka in veliko objavlja v katoliškem časopisu Slovenec. Leta od 1910 do 1914 pomenijo vrhunec Dergančevega medicinskega delovanja. Ob začetku vojne ga vpokličejo in je vojaški zdravnik do razpada Avstro-Ogrske, kar njegovo kariero zavre. V tem obdobju se ponovno zbliža s Cankarjem.

Napredoval je v svoji matični deželni bolnici, ustanovil zaseben zdravstveni sanatorij Emona ter s strokovnim delom in poučnimi članki prispeval k ozaveščanju preprostega prebivalstva in medicincev. V kirurgiji je uvajal številne novosti, največjo odmevnost pa dosegel z operacijo slepiča o čemer so se 20. marca 1913 razpisali domači in tuji časopisi.

Leta 1929 je ustanovil - in prvo leto tudi urejal - prvi slovenski strokovni medicinski list Zdravniški vestnik, ki izhaja še danes. Izdal je tudi filozofski knjigi Borba zapada in vzhoda in Svetozor, v katerih razpravlja o zanimivih življenjskih tematikah.

Umrl je še v polnem zamahu ustvarjanja, star komaj 62 let, – kako bizarno - po nesrečnem padcu s kompliciranim zlomom noge in posledično še komplikacije s pljučnico. Z ženo Hedo sta imela 7 otrok, z izjemo ene hčere, ki je bila humanistka so vsi delali v zdravstvu kot zdravniki, farmacevti in podobno. Po sinu dr. Francu Dergancu ml. (tudi partizanski zdravnik) se imenuje bolnišnica v Šempetru pri Novi Gorici. Njegov Sanatorij Emona, kjer so v začetku 2. svetovne vojne skrivaj zdravili ranjene partizane, je bil po vojni nacionaliziran, danes pa so v njem prostori zdravniškega društva. Njegovo rojstno hišo v Semiču so potomci podarili Zvezi paraplegikov Slovenije, ki jo uporablja kot počitniški dom. Na vrtu domačije sta Občina Semič in Sadjarsko društvo Bele krajine uredila vzorčni sadovnjak, čebelarji pa uvedli čebelarski krožek za paraplegike.