Jožef Slobodnik – Jožko, slovenski osamosvojitveni častnik

Rojen 12. avgusta 1885 na Radovici (Bela krajina), umrl 1. novembra 1966 v Ljubljani.

General Rudolf Maister - Vojanov v svojih zapiskih, ki so objavljeni v Spominskem zborniku, 1979 piše:

V topničarski vojašnici poljsko-havbični polk št. 106, brez slovenskih častnikov in poljsko topniški polk štev. 128, častnik – Slovenec, poročnik Tone Vovk. Moštvo skoraj sami Slovenci. Izredna sreča je bila, da je imel ta polk veliko število starejših zavednih slovenskih podčastnikov, ki so z žilavo vztrajnostjo in železno voljo opravljali službo v vojašnici in okoli nje. Glava in srce jim je bil Belokranjec, ognjičar Joško Slobodnik. S krepko samozavestjo je preudarno vodil prve dni po prevratu sam vse službene posle združenih slovenskih ostankov obeh topniških polkov.

In še:

Stotnik Vaupotič je postal valpet Maribora severno od Drave, Slobodnik pa oslobodnik mestnega dela južno od nje. To hitro zavojevanje Maribora se je moglo izvesti samo zato, ker so naši, sicer maloštevilni, zato pa tembolj narodno zavedni in požrtvovalni in junaški prevratni vojaki – dobrovoljci, Vaupotičevi in Slobodnikovi, v skupnem prizadevanju sočasno započeli svojo zgodovinsko domovinsko obrambno dolžnost. Drug brez drugega bi ne uspeli v tem pomembnem delu. Slobodnikovi topničarji so bili s prav majhno izjemo sami Kranjci.

Jožko se je rodil na Radovici 12. avgusta 1885 v družini malega kmeta Jureta Slobodnika in mame Marije (rojena Klauzer) in bil še istega dne krščen v tamkajšnji cerkvi. Mati je kot vdova v drugi zakon prišla z dvema otrokoma in z Juretom sta jih nato imela še šest. Osmi otrok je bil Jožko, ki so ga krstili za Jožefa.

Ljudsko šolo je obiskoval na Radovici in čeprav je bil bister učenec se mu želja, da bi nadaljeval šolanje na novomeški gimnaziji ni uresničila, saj si družina tega ni mogla privoščiti. Zaradi lepe pisave in sposobnosti je dobil delo pisarja pri odvetniku in nato na sodišču, kjer je delal do vpoklica na služenje vojaškega roka v avstro-ogrsko vojsko. V Celovcu se je 21. decembra 1912 poročil z Marijo Rant. Otrok nista imela. Ob splošni mobilizaciji leta 1914 je bil najprej nameščen kot administrativni podčastnik, konec vojne pa dočaka v Mariboru kot podčastnik v topniškem polku. Takoj se pridruži generalu Maistru in prevzame iniciativo ter poveljuje slovenskim prostovoljcem iz poljsko topniškega havbičnega polka in vodi novonastalo slovensko vojsko na desnem bregu Drave. Zaradi zaslug v mariborskem prevratu in boju za severno mejo je bil v jugoslovanski kraljevi armadi povišan v čin oficirja in je začetek druge svetovne vojne dočakal kot topniški podpolkovnik. Ob kapitulaciji je bil ujet in vso vojno preživel v nemškem taborišču. Po osvoboditvi se je ponudil novi oblasti v vojaško službo in bil kmalu upokojen kot artilerijski podpolkovnik.

Mirjana Furlan: »Jožko Slobodnik je bil predvsem Domoljub z veliko začetnico. Njegova vloga v rojevanju slovenske državnosti še ni bila dovolj raziskana