Ljudje ob Kolpi: Lavoslav Gorenjec

Lavoslav (Leopold) Gorenjec – Podgoričan, duhovnik, pisatelj, prevajalec.

Rojen 12. novembra 1840 v Šentrupertu, umrl 19. februarja 1886 v Adlešičih. Kot rojstni kraj Lavoslava Gorenjca se včasih navajata tudi Brinje in Podgorica, kar sta obe imeni za isti zaselek Šentruperta.

Gimnazijo je v letih 1853 -1861 obiskoval v Novem mestu. Šolanje je nadaljeval v Ljubljanskem semenišču in po posvetitvi za duhovnika služboval kot kaplan v kočevskem Koprivniku (Nesseltal), v Šentlovrencu na Temenici, v Slavini na Notranjskem in v Št. Juriju pod Kumom. Leta 1877 je bil premeščen v Adlešiče in tam ostal do svoje smrti leta 1886.

Leopold Gorenjec se je že v semenišču družil s poznejšimi pisatelji in župniki: Ivanom Veselom-Vesninim, Francem Jaroslavom Štrukljem, Janezom Bilcem in Josipom Ogrincem (ki edini ni končal bogoslovja, pač pa je na Dunaju študiral naravoslovje). Mladi semeniščniki so izdajali slovenski list >Lipa<, v katerem so se vadili pisateljevanja, in se skupaj učili slovanskih jezikov. Takrat je bil velik poudarek na učenju češčine. Lavoslav je veliko pisal in objavljal pesmi in eseje, a še več se je posvečal prevajanju. Tako je sčasoma zelo zanemaril lastno usvajanje. Navdušeno je tudi nabiral različno >narodno blago< - zapisoval je ljudske pesmi, pripovedke, pravljice in vraže. Objavljal je v praktično vseh takratnih glasilih, ki so izhajala v slovenskem jeziku.

Največ je prevajal iz češčine (Štulc, Chocholouška, Hálka), pa tudi iz poljskega (Czajkowski, Kraszewski, Grabowski, Korzeniowski, Jellowicki, Krasinski, ruskega (predvsem Gogolj in Turgenjev) in srbo-hrvaškega jezika (Pavlović, Bogošić). Med res številnimi prevodi je nujno omeniti vsaj Gogoljeve Mrtve duše in Tarasa Bulbo.

Pri pisateljevanju in prevajanju je uporabljal različne psevdonime: Podgoriški, Podgoričan, Deželanov, Gojsko.

Zadnje mesece pred smrtjo je hudo bolnemu župniku Lavoslavu Gorenjcu - Podgoričanu (kot veliko umetnikov tistega čas tudi on umre zaradi vodenice) pride pomagat kaplan Ivan Feliks Šašelj, ki je potem nadaljeval njegovo pisateljsko in duhovniško delo v Adlešičih dobrih 38 let. dr. Niko Zupanič je bil mnenja, da če bi župnik in kaplan delala dalj časa skupaj bi to imelo izjemen učinek umetniške sinergije v malih Adlešičih (...veliki svetovljan Gorenjec in ljudski človek Šašelj...). O bolezni in prezgodnji smrti Podgoričana kakor tudi prezgodaj umrlega adlešiškega učitelja Matjaža Grma (oče slikarja Josipa Germa) pa meni, da bi lahko največ naredila za svoje zdravje, če bi izpustila katerega od pogostih obiskov kleti >Pri Perinjaku<, na sosednjem Hrvaškem. Tam sta pogosto zahajala na starogorsko črnino, ki so jo pridelovali med Mržljaki in Kunići. Mladi Šašelj je po Podgoričanu podedoval pohištvo in bogato knjižnico, svoj vinograd pa je dal v račun za maše. Z njim pa je do prve svetovne vojne ostala tudi kuharica Franca Lavrič, sestra podmaršala Ivana Lavriča pl. Zaplaškega, prek katere je imel tudi stik z visoko družbo v Zagrebu.

Leta 1863 je (ob slutji bližajoče se smrti) objavil v Zgodnji Danici pesem Pogrebec, ki je bila 1. novembra 2024 tudi prvič predstavljena na komemoraciji na pokopališču v Adlešičih.

Koplji, koplji mi lopata,
Groba temne odpri vrata,
Trudni, da k pokoju leže vanj!
Ure so življenja štete,
Starc, mladenič, malo dete
Zgrudi v grob se, ko ne misli nanj.

Prej, poznej, gotovo pride
Smert: nihče jej ne uide.
Kar rodi se, zopet mine vse;
Solnce, zvezde, luna jasna.
Cesar, kralj al dvica krasna:
Istim vse zakonom vklanja se.

Koplji, koplji mi lopata,
V svet nov odpri njemu vrata.
Ki zastonj iskal je tukaj mir.
Serce bo se ohladilo,
Ran kelečih ne čutilo:
Tam neha življenja tir.

Znancem svojim in tovaršem.
Otročičem, blagim staršem
Le za kratek čas je dal slovo.
Daleč ni več ura zadnja.
Kmali njih gomila hladna
V svoje krilo tud sprejela bo.

Koplji, koplji mi lopata,
Groba temne odpri vrata,
Trudni, da k pokoju leže vanj!
K druzim tukej brez števila
Mene boš tud položila.
Ko minul mi bo življenja sanj.