Ljudje ob Kolpi: Maks Štupar

Max Stupar (rojen kot Maksimiljan Štupar), pilot, konstruktor letal, izumitelj Rojen 23. 9. 1885 v Metliki, umrl 27. 11. 1944 v Daytonu, Ohio, ZD.

Slovenci so v preteklosti pomembno prispevali v razvoju letalstva (in tudi vesoljskih poletov). Nekateri na domačih tleh, še več pa v tujini. Največkrat v Združenih državah Amerike, eden od njih je tudi Belokranjec Maksimiljan Štupar.

Rodil se je v družini Jožefa Štuparja in Amalije (rojena Ancelj) v Metliki. Oče je emigriral v ZDA 1886 leta, čez nekaj časa se mu je pridružila soproga s tremi otroki, pozneje pa se v novi domovini rodita še dva. Maks je tudi v ZDA ohranil materinščino, saj so ohranjeni tudi njegovi dopisi v slovenskem jeziku. Oče Joseph (njegovo »amerikansko« ime) je bil zelo uspešen pohištveni mizar. Časopis Daily Calumet je poročal o njegovem izumu železniških kretnic, ki pa ga je žal izgubil ker je vlaganje patenta zaupal ljudem, ki so ga izigrali in patent registrirali na svoje ime. To je bil ognjeni krst o poslovnih odnosih v obljubljeni deželi. Maks je bil v začetku vajenec v očetovi delavnici, po končani osnovni šoli pa je bil še vajenec za mizarja, strojnika, mehanika in celo z umetnostjo se je ukvarjal. Šolanje je nadaljeval na poslovnem kolidžu Sayeres ter umetniškem Imperial Art School Chicago.

V 1942 leta izdani knjižici Flying as it was (slovensko Letenje nekoč) med drugim opisuje, da se je zakonov aeronavtike naučil že kot 16 letni mladenič s spuščanjem zmajev, ki jih je beležil z natančnostjo znanstvenika. To je pozneje nadgradil s konstrukcijo jadralnih letal s katerimi je vzletal s skoki s streh hiš in nizkih gričev. Na tak način je star 23 let s svojim jadralnim letalom dosegel višino 900 metrov. Na tej stopnji se je odločil za konstrukcijo motornega letala. Njegovo prvo letalo je bilo popolnoma uničeno v hudi nevihti še pred prvim vzletom, z drugim letalom je strmoglavil neizkušen pilot na ekshibicijskem poletu za katerega sta gledalcem zaračunavala vstopnice. V tretjem poskusu je izdelal že povsem solidno letalo, s četrtim leta 1910 izdelanim letalom, ki ga je poganjal motor Gnome pa je dosegel velik uspeh in bil tako kar prisiljen k masovni proizvodnji letal, zato je pri 25 letih ustanovil podjetje Stupar Aero Works. V dveh letih je prodal 7 letal ter ogromno sestavnih delov za letala in načrte za izdelavo letal. Uspešen prodajni model njegovega letala se je imenoval »Demoisselle«. Muzej Smithsonian Institute v Washingtonu hrani iz tega obdobja njegov propeler iz serijske proizvodnje, ki ga je tržil pod imenom »Craftsman«. V tem obdobju že uvede serijsko proizvodnjo letalskih delov. Leta 1912 pridruži svoje podjetje novoustanovljenemu Chicago Aero Works kjer obdrži 1/3 delnic in je glavni inženir podjetja. V treh letih izdelajo 30 letal – med njimi Stuparjev »traktorski dvokrilec«, s pogonom pred pilotom (do takrat so imela letala motor za pilotom). Zaradi prve svetovne vojne proizvodnja civilnih letal praktično ugasne in Max prostovoljno vstopi v vojsko in kmalu postane eden prvih letalskih inšpektorjev. Po vojni deluje v različnih letalskih podjetjih in razvija vojaška in civilna letala. Med drugim v podjetju Bell vodi načrtovanje in izdelavo Boeingove leteče trdnjave B-29. Te so odigrale ključno vlogo v 2. svetovni vojni. Med drugim sta trdnjavi B-29 odvrgli tudi obe atomski bombi na Japonsko. Načrtuje in izdeluje tudi hidroplane. Ko v letu 1943 v matičnem podjetju v Buffalu pade proizvodnja letal iz 228 na le 93 letal mesečno, ga z namenom ureditve problema imenujejo za koordinatorja proizvodnje v glavni pisarni. V šestih mesecih dvigne mesečno proizvodnjo na 511 letal. Ko ga z enakim namenom premestijo v podružnico v Georgii, proizvodnja v matičnem podjetju ponovno pade na polovico. Predsednik korporacije ga pokliče na nujen sestanek, za ureditev tega problema (le pet tovarn v ZDA izdeluje leteče trdnjave B-29, ki jih vojska nujno potrebuje) v Buffalo. 27. novembra 1944 odleti s službenim letalom, ki ga pilotira novoimenovani direktor podjetja Carl A. Cover. Ta se želi na kratko ustaviti v Daytonu, Ohio, a se pri pristajanju zaplete v žice daljnovoda, letalo strmoglavi in oba letalca sta na mestu mrtva. Tragično preminuli 59 letni Max Stupar zapusti vdovo Lanis s petimi otroki starimi od 6 do 19 let. Sin Max je očeta opisal kot »dobrega slikarja in neutrudnega garača«. Vodstvo podjetja izgubo Stuparja opiše kot: »Hudo izgubo človeka izjemnega značaja in znanja, moža znanega po prijaznosti in skromnosti, izjemnega strokovnjaka, enega najplodovitejših umov in največjih pionirjev letalstva.«

Ugledni častnik »The Atlanta Journal« ga je označil za »očeta množične izdelave letal«. Njegov koncept dela postavljajo ob bok sistemu tekočega traka pri Fordu, ki je veliko bolj poznan, saj se je izdelalo veliko več avtomobilov kot letal. Njegovo delo je bilo leta 1983 predstavljeno tudi v »National Geographic«, ko je imel ta 11 milijonsko naklado. Patentni urad je na njegovo ime vpisal 6 patentov za letala, sodeloval pa je tudi pri drugih projektih. Pilotirali so tudi vsi trije njegovi sinovi.

Max je tudi član prestižne ameriške organizacije: »Early Birds of Aviation« v katero je vpisanih 598 (med njimi 12 žensk) pionirjev balonarstva ter jadralnega in motornega letalstva, ki so dosegli uspehe v aviaciji pred 17. decembrom 1916 (dan ko je vojska ZDA uvedla množično šolanje pilotov). Zadnji član organizacije je bil Georg D. Grundy Jr., ki je umrl 19. maja 1998, star 99 let.

Veliko pomembnih podatkov o življenju in delu Belokranjca Maksimiljana Štuparja je zbral dr. Edi Gobec.