Ljudje ob Kolpi: Roman Kunič

dr. Roman Kunič, univerzitetni profesor.

Rojen 21. septembra 1961 v Novem mestu, umrl 10. julija 2019 v Ljubljani.

Roman je v bistvu Črnomaljec – številčna in vsem dobro poznana družina iz Grička. A rojen je v porodnišnici v Novem mestu. Osnovno šolo je obiskoval v Črnomlju kjer je bil priden a se je »razcvetel« šele v višjih razredih, ko je bil zelo uspešen tudi v matematiki in prejel zlato Vegovo priznanje. Odločil se je za nadaljevanje šolanja na Srednji gradbeni šoli v Ljubljani in se po maturi zaposlil v gradbenem podjetju Begrad, ki ga je štipendiralo. Kmalu je ugotovil, da hoče več in se prihodnje šolsko leto vpisal na Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Leta 1986 je zaključil dodiplomski študij z nalogo o zvočni izolaciji. Kot študent je delal tudi kot mojster zvoka na Radiu Študent. – Glasba je bila sicer vse življenjsko obdobje njegova velika strast, a (v nasprotju z brati glasbeniki) ni igral nobenega instrumenta. Na univerzi je ostal kot mladi raziskovalec in se po zaključenem magisteriju 1990 leta zaposlil v Izolirki kot svetovalec, nato kot vodja marketinga in končno kot komercialni direktor. Ob delu zaključi še podiplomski študij marketinga v Združenih državah Amerike (Univerza Clemson). Nato se zaposli v podjetju Ursa, potem zopet v Begradu pa nato v Fragmat Tim. Zaključi tudi doktorski študij in promovira leta 2007. Ostane zaposlen v gospodarstvu (vodja raziskav v Inteh les), a hkrati sodeluje z Evropsko pravno fakulteto in matično fakulteto. Leta 2014, še kot docent postane predstojnik Katedre za stavbe in konstrukcijske elemente na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. Leta 2018 pridobi naziv izrednega profesorja in višjega znanstvenega sodelavca.

Profesor dr. Roman Kunič se je pred leti odzval povabilu dr. Franca Pohlevna, profesorja na Biotehniški fakulteti in skupaj sta organizirala odmevne prireditve »Čar lesa« v Cankarjevem domu. Bil je eden redkih gradbenikov, ki je menil, da je lesu treba dati pomembnejšo vlogo v tej panogi.

Roman je veliko prostega časa namenjal poslušanju glasbe in pridno obiskoval najrazličnejše koncerte. Na športnem področju se je ves čas držal kolesarjenja in v rodno Belo krajino, ki jo je rad obiskoval, prihajal na prireditve »Goni kolo« in »Vzpon na Mirno goro«.

Ko sta se po dveh letih sedanja v isti šolski klopi najine profesionalne poti razšle sva se občasno srečevala na kulturnih in športnih dogodkih ter sejmih po Sloveniji in vedno z veseljem poklepetala. Žal se je njegova življenjska pot nenadno zaključila sredi velikih načrtov.