Ljudje ob Kolpi: Štefan Šobar

Zdravnik dr. Štefan Šobar, rojen 27. novembra 1908 na Gornjih Lazah (Bela krajina), umrl 25. marca 2005 v Ljubljani.

Rodil se je na skromni Belokranjski kmetiji v veliki družini, saj je imel kar sedem sester. Osnovno šolo je obiskoval v Rožnem Dolu in Semiču, maturiral pa je leta 1926 na I. Državni gimnaziji v Ljubljani, ki jo je obiskoval z mladostnim prijateljem Antonom Ovnom. Skupaj sta načrtovala vpis na Medicinsko fakulteto, a si je Anton premislil in študiral slavistiko, Štefan pa je svoj načrt uresničil in medicino študiral najprej v Ljubljani in potem še v Gradcu kjer je bil 1931 leta promoviran za doktorja vsega zdravilstva. Zdravniško kariero je pričel kot stažist v bolnišnici Brežice, nadaljeval pa kot banovinski zdravnik v Črnomlju. Z osvobodilno fronto je pričel sodelovati že leta 1941organiziral ilegalne sanitetne tečaje, potem pa se je kot zdravnik vključil v NOB. Ustanovil in vodil je več partizanskih ambulant in tudi bolnišnico na osvobojenem ozemlju v Kanižarici pri Črnomlju (v njej je bil operiran tudi komandant Stane). Ko so VOS-ovci (tajna politična policija KPS ) ugrabili njegovega prijatelja Antona Ovna (zelo zaveden Slovenec, na katerega so Nemci razpisali nagrado) je pohitel v partizanski tabor na Brezovi rebri, da bi pojasnil nesporazum, a je bil prepozen, saj so ga preveč vneti aktivisti že ubili. Pojasnilo partizanov je bilo, da je poskušal pobegniti, a pozneje najdeno truplo je kazalo znake krutega mučenja.

Po osvoboditvi je Štefan Šobar ostal v vojski in postal načelnik sanitetnega oddelka ljubljanskega vojnega območja. Pozneje je deloval še kot upravnik različnih vojaških okrevališč: Gozd Martuljek, Rimske Toplice, Krumperk, Dobrovnik-Dobronak… Pred upokojitvijo je bil še predstojnik Vojne bolnice v Ljubljani in ponovno tudi načelnik sanitetne uprave ljubljanskega vojnega področja.

Veljal je za odličnega zdravnika in tudi plemenitega človeka.

Na njegovo sicer korektno kariero meče senco dvoma njegovo ravnanje po vojni, ko je leta 1948 kot sodnik porotnik (s činom majorja jugoslovanske armade) sodeloval v razvpitem Diehl-Oswaldovem sodnem procesu. Na tem montiranem, političnem procesu so po štirih dneh obravnave 11 od 15 obtoženih ljudi obsodili na smrt z ustrelitvijo in odvzemom državljanskih pravic, ostale pa na visoke kazni od 15 do 20 let zapora s prisilnim delom. Krog izobražencev je bil obtožen sodelovanja z Gestapom v taborišču in povojnega sodelovanja z zahodnimi obveščevalnimi službami.

V njegovi rojstni hiši je v noči s 1. na 2. november 1941 katastrofo doživela 1. belokranjska četa. Sestra Milka, s partizanskim imenom Nataša je kot komisarka čete padla pri Svetem Križu na Dolenjskem. Proglašena je bila za narodno herojinjo in njeno ime nosi tudi osnovna šola s prilagojenim programom v Črnomlju. Prav takrat sta v boju padli tudi sestri Mica in Tončka.