Ljudje ob Kolpi: Toni Gašperič

Toni Gašperič je rad povedal, da je bil rojen 5. maja 1945. leta, na dan ustanovitve prve slovenske vlade, in hudomušno dodal, da nesreča nikoli ne pride sama … Rodil se je doma v Metliki, kot tretji otrok matere Stanke in očeta Janeza. V družini je bilo šest otrok, pet fantov in dekle. Oče je bil čevljar, mama pa gospodinja.

O svojem otroštvu je v intervjuju za revijo Rast z Rastom Božičem povedal: “Naša družina je v času mojega otroštva živela bolj v revščini, kot pa v normalni blaginji. Ker je bil to čas neposredno po drugi svetovni vojni, nam je bilo to samo po sebi nekako razumljivo, saj tudi, če bi imeli denar, ne bi imeli kaj kupiti. Trgovine so bile prazne, dobivali pa smo ameriško pomoč in jedli ‘Trumanova jajca’, pili mleko v prahu, v sode vložene soljene ribe in podobno. V Murnovi slaščičarni smo ob nedeljah dobivali brezplačen kakav, skratka nekako smo se prebijali. Meso smo imeli na mizi le enkrat tedensko. Ob nedeljah smo doma pojedli juho in govedino, ‘i gotovo’.”

Osnovno šolo je obiskoval v Metliki, srednjo šolo pa v Novem mestu, kjer je tudi maturiral. Končal je Pedagoško akademijo v Ljubljani. Prvo službo je dobil v metliški osnovni šoli. Pet let je poučeval višje razrede osemletke. Nato se je zaposlil v tovarni Beti. Delal je kot referent za reklamo in propagando. Dolga leta je bil urednik Vezila – glasila tekstilne tovarne Beti Metlika. V šolskem letu 1979/80 je postal ravnatelj na tamkajšnji srednji šoli tekstilne usmeritve.
Bil je tudi ravnatelj osnovne šole v Podzemlju. Leta 2000 se je upokojil.

Sam je povedal, da se je drugič rodil, ko so mu leta 2001 presadili ledvico. Pred tem je dve leti in pol hodil na dializo. Tudi zaradi te izkušnje je bil pobudnik vzpostavitve dializnega centra v Beli krajini, saj je vedel, kako težko se je dializnim bolnikom voziti čez Gorjance.

Z ženo Jano je živel v Gribljah, v idiličnem okolju ob reki Kolpi. Njegov dom je bil vedno odprt prijateljem, znancem in tudi neznancem. Prav vsi so bili dobrodošli, za vsakega se je našla hrana, pijača in hudomušna beseda. Tonijev dom, hočeš – nočeš, zapustiš z nasmehom na obrazu. Njegovo največje veselje so bile vnukinje Lea, Tea in Nea, ki jim posveča veliko časa in pozornosti. So njegovi sončki, ki ga pogosto obiščejo in takrat ima čas le zanje.

Toni Gašperič je bil humorist, pisatelj, pesnik, voditelj in še kaj. Je avtor številnih člankov v različnih slovenskih časopisih, pisec besedil za zabavno in narodno zabavno glasbo, dolgoletni sodelavec različnih slovenskih radijskih postaj, voditelj javnih prireditev in radijskih oddaj na nacionalnem radiu (Veseli tobogan, Prizma optimizma, Vi izbirate – jaz izberem), animator kulturnih prireditev v domačem kraju, pisec scenarijev za kratkometražne filme, predvsem pa pronicljiv, kritičen opazovalec ter ljubitelj življenja in narave.

“Dež je simfonija življenja,” je rekel Toni. “Vsaka kaplja, če imamo le malo domišljije, zveni po svoje … Pomlad poje, igra na glasbila, ki jih ni najti v simfoničnih orkestrih, joče, če z nožem zarežete v skorjo breze in se smeje, če kdo kdaj podvomi vanjo …”.

Tonija so poznali tudi v zamejstvu. Med drugim je gostoval v Avstraliji, Združenih državah Amerike in Kanadi. Sodeloval je z avstralsko radijsko postajo SBS – vsakih štirinajst dni je pripravil prispevek zanje.

Napisal je več tisoč humoresk in jih objavil v zbirkah Ljudje z zaščitenimi hrbti, Vsi smo na ražnju, Kdo je lahko komunist, Humoreske, Moja teta Mara in drugih. Objavljal jih je v Prosvetnem delavcu, Pavlihi, Anteni, Dolenjskem listu, Belokranjcu in še kje. Leta 2007 je izdal avtobiografske spomine z naslovom Povej jim, leta 2009 pa zbirko zgodb Življenje je eno samo porivanje. Ob izdaji le-te je zapisal: “Ste že pomislili kdaj na to, da je življenje eno samo porivanje? Od rojstva do smrti. Od otroškega vozička do voza, ki vas odpelje na zadnjo pot. Lepše, laže in prijetneje boste prehodili steze, poti, stranpoti in asfaltirane ceste, če se boste odpravili nanje z vedrino. Z nasmejanimi usti, s svetlobo v srcu. Če se ne boste jemali preresno in če vas drugi ne bodo imeli za preveliko tečnobo.”

Sledile so humoreske s skupnim naslovom Njen zlati nasmeh (2012), ki so polne življenjskih resnic, razmišljanj o naravi, času, sreči in življenju nasploh, a zavite v tančico humorja, ki se nas dotakne in nam je blizu.

V Metliki je bil Toni Gašperič že od nekdaj motor kulturnega življenja. Bil je med pobudniki Noči na Kolpi, med ostalim je pripravljal prireditve ljubiteljske kulture Mladost podaj mi krila, bil je urednik prvega metliškega mladinskega časopisa Čas hiti, ustanovil je metliško igralsko skupino Osip Šest in zanjo med drugim napisal gledališko igro Podgane narodni sovražnik številka 1.

Začel je s prireditvami na grajskem dvorišču Besede pod oboki, ki se sedaj imenujejo Pridi zvečer na grad, in Zimskimi uricami v metliškem hotelu. Na slednjih je Metliki predstavil veliko znanih Slovenk in Slovencev. In še bi lahko naštevali.

Toni Gašperič je častni občan Metlike, bil je občinski svetnik, pa tudi tudi carinik, ki vam je na Jugorju dal »pasoš« za vstop na Svobodno belokranjsko ozemlje, včlanjeno v Unijo vinorodnih dežel. Tudi osnovne šole Brihtna glava in Brihtna buča na Radovici pri Metliki ter Osnova šola Škrbina na Krasu so nastale po Tonijevi zamisli.

Leta 2013 je prejel nagrado Frana Milčinskega – Ježka. Žirija je v obrazložitev zapisala:

“Toni Gašperič v mnogočem spominja na Ježka. Ustvarja že skoraj pol stoletja, piše, nastopa na domačih in tujih odrih, pred mikrofoni in kamerami. Kot najbolj prepoznaven obraz in humoristično pero iz dežele na sončni strani Gorjancev neponovljivo zaznamuje slovenski medijski prostor. Je avtor in interpret humorističnih skečev, avtor besedil za popevke, komedijant, ki je do solz nasmejal številne gledalce in poslušalce na javnih RTV-prireditvah, ustvaril pa tudi podobo Slovenca – Belokranjca.

Toni Gašperič je slovenski radioteleviziji posodil glas in obraz v tolikšni meri, da so mnogi mislili, da je v službi na RTV Slovenija. Pa ni bil nikoli. Generacije šolarjev so rasle z njegovimi domislicami, ki jih je pripisal nečaku tete Mare in se z njimi poistovetili. Kot izšolani pedagog je znal prisluhniti otrokom in jim ponuditi ‘drugačno šolo’, veselo, nasmejano in vznemirljivo. A tudi odrasli so v njem prepoznali izvirnega in pronicljivega humorista, satirika. Njegove bodice so bile vselej blagohotne, z željo, da bi neumnosti prepoznali in jih odpravili, a nikoli žaljive in osebne – kot glas malega človeka, ki vidi, sliši in čuti, pa nima vzvodov in orodja, da bi spreminjal. Ima pa Tonija.

Kot humorist in voditelj je soustvarjal Veseli tobogan skoraj štiri desetletja. Obiskoval je najmlajše poslušalce tako v velikih mestih, kot najbolj odročnih krajih, celo otroke slovenskih zdomcev, in v zaodrju vlival pogum mladim upom; mnogi med njimi so zrasli v uveljavljene umetnike. Poslušalci Radia Slovenija (Ljubljana) se ga spominjajo tudi po avtorskih prispevkih v oddajah, kot sta Prizma optimizma in Vi izbirate jaz izberem ter kot radoživega gosta v številnih razvedrilnih oddajah Televizije Slovenija. Že desetletja je tudi promotor kulturnega aktivizma v svojem okolju, organizator in nastopajoči na kulturnih ter humanitarnih prireditvah.

Ob vsem naštetem – opaznem oblikovanju izvirnih zvrsti radijske in televizijske ustvarjalnosti – pa je Toni Gašperič vedno ostal skromen, nasmejan, dobrovoljen kritični opazovalec življenja. Človek trdne hrbtenice, z etičnimi in moralnimi vrednotami, ki veljajo tako za najmlajše kot najstarejše – kot bi bil iz šole Franeta Milčinskega – Ježka, pri katerem je nabiral najboljše. In kljub dolgoletni bogati ustvarjalni beri, mu ne pride na misel, da bi zaspal na lovorikah.”

Toni Gašperič je za posledicami dolgotrajne bolezni umrl v novomeški bolnišnici, 1. junija 2021.