Madroničev mlin v Prelesju ob Kolpi v Beli krajini

Leta 1901 se je na Dalnjih Njivah ob Kolpi rodil Peter Madronič. Poročil se je s Frančiško iz bližnjih Špeharjev, s katero je imel sina in dve hčeri. Postal je tesar, ki je občasno deloval tudi na gradu Severin na Kolpi, kjer je spoznal zakonca Mivšek, ki pa nista imela otrok. Na gradu sta skrbela za pripravo hrane in urejanje vrta. S Petrom sta postala prijatelja in leta 1937 so se skupno odločili za nakup v požaru poškodovane domačije z mlinom in žago v Prelesju. Nekako tako se začenja zanimiva zgodba o mlinu in žagi ob Kolpi, ki jo popisujeta Petra (roj. 1971), pravnukinja in njen oče Peter Madronič (roj. 1952), vnuk omenjenega Petra Madroniča.

Oče in hči popisujeta zanimivo zgodovino mlina in žage v Prelesju, hranita pa tudi bogato arhivsko in slikovno gradivo. Vse skupaj naj bi v doglednem času izšlo tudi v knjižni obliki. Iz rokopisa, ki sta mi ga izročila v branje, je razvidno, da podrobno opisujeta delovanje mlina in žage, opisujeta življenje pred in med drugo svetovno vojno. Denimo, kako je bil Petrov stari oče (roj. 1901) tudi udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju od 1. do 4. 10. 1943, kamor je šel z konjsko vprego. Z njim je bila tudi hčerka Katica, ki je med zasedanjem skrbela za konja in čuvala voz. Zato so jo potem večkrat hecali, da je bila partizanski taksist. Zanimivi so tudi opisi povojnega obdobja, opisi dogodivščin in problemov, ki so nastali zaradi narasle Kolpe, zapisi o prvem pridobivanju elektrike in mežikanju žarnice, o traktorjih »fergusonih«, kaj so sporočali prvi avtomobili, kako se je lovilo ribe, kako se je pralo perilo v Kolpi, ne manjka pa tudi opisov različnih prigod in anekdot. Posebno poglavje bo posvečeno maketam Madroničevega mlina in žage, ki jih je izdelal Peter Madronič (roj. 1952). Izdelal je tri makete, eno od teh poganja vodni tok in vse deluje tako kot pri pravem mlinu in žagi. Prepričal sem se na lastne oči.

Pravi Madroničev mlin ne deluje več, ima pa lepo obnovljen sto metrov dolg jez, ki poševno, kakor je na Kolpi navada, prečka reko.
Na Madroničevo domačijo in mlin me vežejo tudi osebni spomini, ker smo davnega leta 1978 študentke in študenti imeli tukaj nekajdnevno likovno kolonijo. Spali smo v šotorih in na seniku, ki je danes spremenjen v gostinski objekt. Imeli smo se krasno, o čemer pričajo tudi ohranjene fotografije. A o vsem tem kdaj drugič.