Maroltova listina za Katico Adlešič

Minulo soboto je v Žalcu potekalo Maroltovo srečanje – državno tekmovanje odraslih folklornih skupin, kjer so podelili tudi Maroltove listine in plaketo Javnega sklada za kulturne dejavnosti za leto 2021. Maroltovo listino je za svoje delo na področju folklorne dejavnosti prejela tudi 87-letna Katica Adlešič iz Adlešičev, in sicer za pomemben doprinos k ohranjanju adlešičke, belokranjske in nacionalne pesemske ter pevske kulture.

Ljubezen do glasbe, ljudska pesem in etnološka dediščina je bila Katici položena v zibko. Že kot majhna deklica je v veliki Gotnarovi družini ob mami, tetah, sestrah in bratih poslušala in prepevala. Sprva je drdrala izštevanke, zbadljivke in nagajivke, pela preproste pesmice in uspavanke, kaj kmalu pa so jo odrasli vzeli medse pri petju ljudskih, umetnih, posvetnih in nabožnih pesmi. Postopoma je enoglasje prešlo v dvo, tri in večglasje in Katica je kmalu znala nadomeščati manjkajoče glasove ter dopolniti harmonijo. Izkušnje petja doma in v cerkvi ter izreden posluh so ji odprli pot v organizirano zborovsko petje. Prepevala je v kar nekaj pevskih zborih, sodelovala z veliko zborovodji in se pri vsakemu naučila nekaj novega.

Kot mlado dekle je po potrebi prijela za tamburico in igrala s tamburaši za folklorno skupino. Tudi ko se je zaradi službe iz Adlešič preselila v Črnomelj, je njena ustvarjalna žilica skrbela za aktivno vključevanje v kulturno dogajanje mesta, tako je med drugim več kot 18 let (od 1963) plesala pri črnomaljski folklorni skupini. V zrelih letih se je vrnila v rodne Adlešiče in nadaljevala z ohranjanjem ljudskega petja v pevski skupini Kresnice Predice, dramskim vključevanjem ter prenašanjem etnološkega znanja, predvsem s področja pridelave in predelave lanu, na mlajši rod.

Katica je dolgoletna članica KUD Božo Račič Adlešiči, predvsem pa gonilna sila in promotorka kulturnih aktivnosti na področju petja in ohranjanja etnološke dediščine. To dokazujejo priznanja, fotografije, članki, predvsem pa (arhivski) tonski zapisi ter filmski materiali. Arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU (GNI) v Ljubljani namreč hrani posnetke ljudskih pevk iz Adlešič, na katerih že od leta 1956 lahko prepoznamo tudi Katičin glas. Spletla je pomembne vezi med domačimi ljudmi in »prišleki« v Belo krajino. Zlasti plodno je bilo sodelovanje z nekdanjim učiteljem v Adlešiški osnovni šoli (1919-1924). Božo Račič - Kume je belokranjsko ljudsko umetnost doma in v tujini predstavil z razstavami, katalogi, članki in si tudi zelo prizadeval za oživljanje belokranjske domače obrti kot gospodarske dejavnosti. Enako kot medvojni učitelj in pevovodja Miha Vahen, se je v Adlešiče vračal do zadnjih dni svojega življenja. Pri Gotnarjevi Katici sta oba vedno naletela na topel sprejem, k njej pa še danes prihajajo njihovi otroci ter vnuki, preko katerih se v Adlešiče vračajo arhivski zapiski, fotografije in zgodbe, ki sta jih Božo in Miha zapisala prav tu.

Leta 2009 je Javni sklad za kulturne dejavnosti Katici Adlešič podelil častno Maroltovo značko za izjemno dolgoletno delo pri obujanju in negovanju slovenskega ljudskega izročila. Njen arhiv so takrat že bogatile številne diplome in priznanja, med drugimi bronasta in srebrna Gallusova značka za uspešno in dolgoletno delo na področju glasbene dejavnosti, njeno aktivno vlogo in prizadevno delo na področju kulture pa je Občina Črnomelj z Župančičevo diplomo prepoznala že leta 1997. Leta 2017 je prejela še Župančičevo plaketo za življenjsko delo, ki je najvišje črnomaljsko priznanje za delo na kulturnem področju.