Milan Šimec, eden prvih organizatorjev upora v Beli krajini

Milan Šimec se je rodil leta 1911 v Črnomlju. Po izučenem mizarskem poklicu je pričel z delovanjem v komunističnem gibanju, zaradi česar je bil kot protifašist preganjan in pred vojno zaprt v taborišču Medjurečje v Srbiji, od koder se je po razpustitvi taborišča peš preko Splita vrnil v Črnomelj.

Ob začetku 2. svetovne vojne je bil en prvih belokranjcev, ki so se aktivno uprli okupatorju in prevzeli organizacijo upora in se preselili na skrivno lokacijo nad Miklarji, kjer so bili prvi začetki partizanstva v Beli krajini. Bil je partizan 1. belokranjske čete in se rešil iz krvavega bojnega objema na Gornjih Lazah, kjer je obležala večina njegovih soborcev. Iz Laz se je vrnil na drugo skrivno lokacijo pri Tanči gori, kjer se je ob napadu Italijanov ponovno rešil. Po tem se je skrival po belokranjskih vaseh in bil 8. decembra 1941 med tem je iskal zvezo, da se ponovno pridruži partizanom, zajet s strani Italijanov na Kleču pod Mirno goro. Na zaslišanju je na vprašanje ali se kesa svojih dejanj odgovoril, da se kesa edino tega, da ni bil dovolj previden, ker so ga ujeli. Obsojen je bil na dosmrtno ječo in zaprt v Alessandriji v Italiji. Po kapitulaciji Italije je bil premeščen v zapor v Corneo v Trstu in kasneje v zapor na Bavarskem, kjer je dočakal konec vojne. V času ko je bil po zaporih, je bil ves čas organizator kolektivnega življenja in se lotil učenja italijanskega, nemškega in delno ruskega jezika.

Po vrnitvi domov, se je vključil v obnovo opustošene domovine. Bil je med ustanovitelji mizarske zadruge, po letu 1948 je prevzel oblastne in politične naloge, leta 1952 pa se je vrnil v proizvodnjo kjer je ostal do upokojitve. Do zadnjega je deloval v družbenopolitičnih organizacijah. Bil je prejemnik visokih priznanj, med drugim je bil tudi nosilec partizanske spomenice 1941 in reda zaslug za narod z zlato zvezdo.

Umrl je leta 1988 v starosti 77 let. Pokopan je na pokopališču v Vojni vasi pri Črnomlju.