Mitrej na trajnostni način - z vlakom in peš

Aktivnosti, ki jih vse tri belokranjske občine izvajamo v sklopu letošnjega Evropskega tedna mobilnosti, zasledujejo slogan Varčne poti. Spodbujamo hojo, kolesarjenje, uporabo javnega potniškega prometa in alternativne oblike mobilnosti, saj prinašajo več zdravja in višjo kakovost bivanja.

Tako smo včeraj združili hojo in vožnjo z vlakom. Semičani smo se zbrali na železniški postaji Semič in se odpeljali do Otovca. Tam so se nam pridružili Črnomaljci in Metličani. Slednji so se do Črnomlja pripeljali z vlakom, nato pa skupaj s Črnomaljci prišli peš do Otovca. Vsi skupaj smo nadaljevali pot do Mitreja nad Rožancem.

Arheolog Kristjan Husič iz Belokranjskega muzeja Metlika nam je približal mitraizem in pojasnil edinstvenost belokranjske lokacije svetišča rimskega sončnega boga.

Mitraizem, ki je izviral iz prastarih verovanj Perzije, je dosegel največji razmah v drugi polovici 2. stoletja in v 3. stoletju, ko je v rimskem cesarstvu skoraj postal državna vera. Šlo je za vero, ki je temeljila na cikličnem menjavanju življenja in smrti, na boju med dobrim in zlom ter na moči odrešenjske daritve. Predstavljala je vmesni člen na poti iz politeizma k monoteizmu. Obredi, prežeti z mistiko, so se odvijali v zaprtih skupinah izključno moških posvečencev. Vrhunec so dosegli v času zimskega sončnega obrata, ko so praznovali rojstvo Mitre in s tem povezano ponovno rojstvo Sonca. Verovanje je bilo ob koncu 4. stoletja skupaj z drugimi starimi nekrščanskimi verovanji prepovedano.

Relief, posvečen bogu Mitri nad Rožancem, je bil vklesan v steno opuščenega antičnega kamnoloma ob koncu 2. stoletja. Spomenik v zadnjih desetletjih predvsem zaradi kislega dežja, pa tudi mahov in lišajev hitro propada. O tem nas lahko prepriča primerjava s kopijo iz leta 1953, ki je shranjena v Belokranjskem muzeju Metlika, nam je povedal g. Husič.

Pot smo nadaljevali do cerkve sv. Jurija, ki stoji na pokopališču, na gozdni jasi nad antičnim mitrejem. Lokalna turistična vodnica Bele krajine Sonja Brula nas je najprej opozorila na zvonik, ki je bil včasih na preslico z dvema linama, kasneje zidan. Cerkev se prvič omeni v 16. stoletju, vendar je zagotovo stala že v 13. stoletju. V notranjosti ima namreč stil romanike, je pojasnila vodnica. Cerkev sestavljajo tristrano zaključen prezbiterij, skoraj kvadratna ladja s polkrožno zaključenim kamnitim portalom, nad vhodno fasado se stena ladje zaključi v zvonik z odprtimi linami.

Pod vodstvom Jožeta Žuglja iz Planinskega društva Semič, smo nadaljevali pot v smeri Semiča. Prehodili smo dobrih sedem kilometrov po razgibani vinorodni pokrajini z vmesnimi postanki do izhodiščne točke - železniške postaje Semič. Tu nam je g. Žugelj predstavil nekaj zgodovinskih dejstev, povezanih s to železniško postajo.