Modra frankinja je modri pinot vzhodne Evrope

O modri frankinji, slovenski rdeči sorti prihodnosti, smo se pogovarjali s strokovnjakoma Katjo Šuklje in Guillaumom Antalickom.

Modra frankinja je pomembna srednjeevropska sorta, s katero je zasajenih več kot 15 tisoč hektarjev vinogradov. Pri nas je po zastopanosti v vinogradih na devetem mestu – zasajena je na skoraj 700 hektarjih, večinoma v Podravju in Posavju.

Modra frankinja je prvo rdeče vino naših severnih sosedov, še posebno znajo z njo ravnati na Gradiščanskem – tamkajšnji frankinji so pred leti kar 96 točk namenili tudi v ameriški vinski reviji Wine Advocate, ki jo je ustanovil za mnoge najbolj cenjeni in vplivni ocenjevalec vin na svetu Robert M. Parker mlajši.

V Sloveniji smo novo poglavje odprli pred dobrima dvema letoma, ko so strokovnjaki trsničarskega inštituta Juliusa Kühna v nemškem Geilweilerhofu oznanili, da je modra frankinja slovenska sorta. »Odtlej je frankinja bolj razpoznavna sorta. Tudi pivci vina so bolj ozaveščeni o njej. Prej se je dogajalo, da je marsikdo sploh ni želel pokusiti. Tudi gostinci jo zdaj dajejo na vinske karte, sploh v bolj turističnih krajih, kot sta Ljubljana in Bled, kjer jo lahko turistom predstavijo kot slovensko sorto. Rdečih avtohtonih sort je namreč razmeroma malo. Sami pridelovalci pa so postali tudi bolj pogumni, posvojili so jo in vanjo so pripravljeni več vlagati. Skupaj s projektom Modra frankinja – žametno vino regije Posavje je celotna regija dobila zagon,« je prepričana Katja Šuklje Antalick s Kmetijskega inštituta Slovenije, tudi vinarka, ki je skupaj z življenjskim sopotnikom Guillaumom Antalickom s Centra za raziskave vina na Univerzi v Novi Gorici predavala tudi na mednarodni strokovno-izobraževalni konferenci o modri frankinji v Sevnici.

Modra frankinja naj bi bila tudi edina rdeča sorta, katere površine se v Sloveniji povečujejo?

Katja: Po podatkih kmetijsko-gozdarskih zavodov se površine dejansko povečujejo. Pri preostalih sortah pa se krčijo.

Modra frankinja je obvezen sestavni del cvička …

Katja: … tudi metliške črnine, rdečega bizeljčana.

Do nedavnega se je v Posavju modra frankinja uporabljala skoraj le za omenjene zvrsti, šele v zadnjem času je prišla na vrsto kot sorta, ki jo vinarji samostojno stekleničijo.

Katja: Res je. Čedalje več je modrih frankinj, čedalje več je pridelovalcev, ki imajo dobre frankinje. Po mojem vedenju prodajni delež metliške črnine upada, raste pa povpraševanje po sortni modri frankinji. To se mi zdi v redu, kajti kot sortno vino je dobro, ima kakovost, potencial staranja. In tudi za samega pridelovalca je bolje, da prodaja sortno vino kot poceni zvrst. Ekonomsko ima več od tega.

Z Guillaumom sta imela v Sevnici delavnico z naslovom Kako brati podnebne podatke za razumevanje vpliva terroirja na slog vina. Kaj sta konkretno predstavila?

Guillaume: Poslušalcem sva želela dati občutek, kje so, kaj je terroir in kako se je v zadnjih 30 letih spremenilo ozračje, kako so zrasle temperature. Osredotočili smo se seveda na Posavje.

Imajo podnebne spremembe pozitiven vpliv?

Katja: Za zdaj je to za Podravje in Posavje pozitivno, saj do zdaj določene sorte niso mogle dozoreti. Poleg modre frankinje sta pozni sorti še žametovka in šipon. Pred 20 leti so v večini primerov zato v vino dodajali sladkor. Zdaj te pozne sorte lepo dozorijo. Negativen vpliv pa je, da denimo bele sorte že dosegajo 13 ali 14 volumskih odstotkov alkohola, pri čemer se grozdje trga v prvi polovici septembra, od dva do štiri tedne prej kot včasih. Prej tega ni bilo. No, frankinja s tem nima težav, saj počasi akumulira sladkor, zato z njo ne dosežeš tako zlahka 15 odstotkov alkohola.

Koliko je torej pomemben terroir pri modri frankinji? Kdaj da največ od sebe?

Guillaume: Terroir je zelo pomemben, da se izrazi vinski stil. Interakcija med zemljo, ozračjem in prakso v vinogradu je pomembna za vse sorte, nekatere pa so še bolj podvržene temu. Na modri pinot, renski rizling in chardonnay terroir precej vpliva, na cabernet sauvignon malo manj. Modra frankinja je modri pinot vzhodne Evrope in tako bi morali z njo tudi ravnati. Torej, terroir je zelo pomemben. Treba je tudi zmanjšati donose po trti in prilagoditi druga dela v vinogradu za optimalno kakovost. Franz Weninger, vinar z Gradiščanskega, ki je tudi predaval na konferenci v Sevnici, prideluje izključno "single vineyard" modre frankinje. In razlike med posameznimi legami so zelo očitne, čeprav gre včasih le za nekaj kilometrov oddaljenosti med posameznimi vinogradi.

Katja: To opažamo tudi sami, ker samostojno vinificiramo tri frankinje, ki rastejo na treh različnih lokacijah. Vsaka ima svoje posebnosti. Vinogradi so v radiju petih kilometrov, ampak imajo različen nagib, zemljo, ekspozicijo soncu … Vse to res zelo vpliva na stil frankinje. Na eni zemlji je bolj pikantna, na bolj glineni pa bolj sadna.

Modra frankinja je vodilna rdeča sorta v Posavju, nekako ima tukaj domicil, ampak neuradno najboljša prihaja iz Prekmurja. Od Marofa.

Katja: Tradicionalno je je največ v Posavju zaradi prej omenjenih zvrsti. Toda v Beli krajini je frankinja od nekdaj najbolj prisotna rdeča sorta. Bela krajina in Bizeljsko sta – seveda vključno s Prekmurjem – med toplejšimi deli Posavja in Podravja. Ker frankinja razmeroma pozno dozori, je primernejša za taka območja.

Najbolj znane frankinje prihajajo z Gradiščanskega, to je rob Panonske nižine.

Katja: Da, topla poletja, razmeroma hladne zime in malo dežja. V Beli krajini je podobno. Vzhod ima tako ali tako manj padavin kot zahod. Imamo več dežja kot v Prekmurju, ampak manj kot drugi deli Slovenije. Za frankinjo je pomembno, da ima visoko temperaturno amplitudo med dnevom in nočjo, da so razmeroma hladne noči in topli dnevi. In da ima jeseni čas, da dozori. Seveda pri zmernem donosu po trti.

Prav to je v Posavju še vedno največja težava. Je redčenje pridelka še vedno bogokletno?

Katja: Velikokrat je res.

Guillaume: Pridelek se bo moral redčiti. To je v nekaterih regijah pomembno bolj, v drugih manj. Od drugod se prinašajo k nam prakse in za to, da jih povsem usvojimo, je potreben čas. V Brdih in Vipavi je to, torej redčenje pridelka, res normalno, ker so bili zelo blizu Italije in so imeli od tod dobro prakso. Posavje pa je revnejša regija, bližje Hrvaški, zato je potreben čas.

Katja: Iz Italije do Brd se informacije in znanje prenesejo v petih letih, iz Brd do Bele krajine pa očitno potujejo 20 let (smeh). Je pa čedalje bolje. In za povrhu trenutno za nas dela še globalno segrevanje. Včasih so trgali oktobra, pa še niso dosegali takih alkoholnih stopenj, kot so zdaj, ko pri nas nekateri trgatev zgodnjih sort začnejo že konec avgusta. Modra frankinja je s segrevanjem prišla v neko "okno", kjer ima res priložnost, da dozori. Letnik 2011 je zato dal res vrhunske frankinje povsod po Sloveniji.

Guillaume: Za kakovost frankinje je pomemben nadzor vsega. Tudi volumna. Modra frankinja prinaša svežino, ni tako kompleksna. Če so previsoke kisline, vino ni najboljše. Ves čas je treba paziti na terroir, ozračje, kisline, na celoten postopek, da pridelaš dobro vino.

Prej smo omenili potencial zorenja. Kakšen je ta pri modri frankinji?

Katja: Dokler Avstrijci niso dobili visokih ocen, tudi v svetu frankinja ni bila cenjena sorta. Zato jih nismo pridelovali veliko na način, da bi imela vina potencial staranja. Ima pa frankinja zagotovo ta potencial, tudi 20 let in več.

Kdaj bomo dobili 96 točk po Parkerju?

Guillaume: Potencial imamo, samo vprašanje časa je. Izboljšati moramo kakovost in razumeti terroir. Tega marsikdo v Sloveniji še ne razume povsem, ne ve točno, kje v resnici je. Ko bomo dosegli pravo raven kakovosti in ko bomo spromovirali regijo, bomo začeli prodirati na mednarodni trg in potem je vse mogoče.

Vedno nam dajejo za primerjavo gradiščanske modre frankinje. Po čem se razlikujejo od slovenskih?

Guillaume: Odvisno, katero modro frankinjo imajo v mislih. Tudi na Gradiščanskem pridelujejo različne stile.

Katja: Oni predvsem razumejo svoj terroir in poznajo tipičnost sorte. Zato ne boste našli veliko »lesenih« frankinj, ampak predvsem take s poudarjeno tipičnostjo sorte.

Guillaume: Tudi v Avstriji je vse, kar se vrti okoli frankinje, precej novo. To se dogaja zadnjih 15 let. Je pa res, da izredno hitro napredujejo. A v proces je treba pritegniti določene ustanove, to so storili Avstrijci, nekaj podobnega je treba storiti tudi v Sloveniji. Pri nas manjka struktura vinske industrije, nekakšen nacionalni odbor, da bi se vse to naredilo, napredovalo, da bi okrepili zavedanje, kako in kam naprej. Potrebni so tudi liderji med vinarji, taki, ki izstopajo, ki povlečejo voz naprej. Tako je v Brdih, tako se je začelo v Vipavi … To se bo prej ali slej moralo zgoditi tudi v vzhodni Sloveniji. Predvsem pa je treba sorti zaupati.

Guillaume, v eni izmed kolumn na naših straneh ste pisali, da je težava, ker slovenski vinarji še vedno ne zaupajo dovolj lokalnim sortam.

Guillaume: To je zelo zanimivo. A to ni samo slovenska težava, tudi na Hrvaškem, denimo, je to zelo običajno. To je nerazumljivo, kajti mednarodni trg tudi pričakuje, da mu ponudiš nekaj svojega, drugačnega, ne pa tisto, kar najdeš povsod po svetu.