Pismo bralke: Moja kljukica

Samoizolacija. Karantena. Napotki vlade nam, državljanom, da se držimo konkretnih navodil vlade pri preprečevanju širitve Korona virusa. Upoštevam jih, ker se zavedam, kako nevaren je ta virus. Zame, zate. Za mojo, tvojo mamo, za vse nas. Ostajam v samoizolaciji, ker to lahko. A VSI NIMAJO TE MOŽNOSTI!

Moj brat Darko je zaposlen v Metliki. Dela. Njegov žena je zaposlena v Semiču. Dela. Še vedno. Sama lahko naredim za svoje zdravje to, da ostajam doma. Onadva nimata te možnosti. Kakor še kar nekaj zaposlenih pri nas, v Beli krajini, v Sloveniji. Konec koncev smo vsi odvisni od plače. In če ti delodajalec ne da te možnosti, da si doma, da se samozavaruješ, si prisiljen hoditi na delo. Kljub Korona virusu, kljub priporočilom stroke, da vse, kar je nenujno, naj se ustavi. Saj vem, da so poklici, ki so nujni, da država normalno funkcionira. Da smo mi vsi odvisni od gospodarstva.

A nikar ne dovolimo, da se kapital postavi nad ceno človeka. Morda bodo novi ukrepi vlade pripomogli, da se vse, kar ni nenujno, res ustavi. Tudi gospodarstvo. Korona virus bo pustil posledice na gospodarstvu, a to si bo opomoglo. Še vedno si je, v sodelovanju vseh nas, tudi vlade in njenih odločitev za ohranjanje gospodarstva. A zdaj je prioriteta vseh nas, državljanov republike Slovenije, da zaustavimo širitev virusa, da ostanemo zdravi. Ker brez zdravih ljudi ni napredka. Ni razvoja, vse stagnira. To ni naš cilj.

In kaj pa je potem naš cilj? Konkretno: danes, jutri je - zaustavitev širjenja virusa.

Tistega virusa, ki je neznan, zelo kužen in nevaren za človeštvo. Pandemija, epidemija nista razglašena kar tako. Podali smo se v boj z virusom, ki je ohromil življenje vseh ljudi na planetu Zemlja. Ki je prekinil vse socialne stike v upanju, da ga bomo ustavili. In tukaj je pomemben vsak posameznik. Jaz, ti, pa ti….Da, vsak izmed nas je pomemben, člen v preprečevanju virusa, ne glede nato, kje živi, kaj dela.

In ena izmed cene v BORBI PROTI SVETOVNEMU SOVRAŽNIKU ŠTEVILKA 1 JE - je, samodisciplina, samoizolacija, upoštevanje higieno rok in kašlja. Preventiva IN SAMOZAŠČITA.

In da, upoštevam pravila igre. Ko so nam povedali, da bodo zaprli šole in vrtce, sem se zavedala, da je stvar resna. ZELO RESNA! In zato upoštevam napotke vlade. Enostavne in jasne.

Dneve do sedaj sem si zapolnila s pospravljanjem stanovanja. Kot bi se reklo od A do Ž. Roko na srce, to sem nazadnje storila, ko sem se vselila v stanovanje. Ampak sedaj je to narejeno. Kljukica. Preverjanje začimb in rok uporabe. Je že preteklo? Je, torej gre v odpad. Kljukica. »Oškrbljene« stvari, katere več ne uporabljam in so dotrajane, gredo v koš. Kljukica. Garderoba? Kupčki na postelji: te bom nosila, te več ne. Jih bom podarila. Kljukica. In tako naprej… To karanteno sem do zdaj dodobra izkoristila. Kljukica.

In nato, panika. V hladilniku več ni sadnega jogurta. Pojedla zadnjega ob gledanju današnjih poročil POP Tv-ja. In nato, čisto po moje, bi se reklo: seveda grem v trgovino, takoj zdaj! Tudi zato, ker nisem bila v trgovini 7 dni. Ja. Štejem dneve. Po jogurt in zato, da vidim, kakšno je stanje v trgovini. Po drugi strani si rečem - firbec! Tega ne rabiš. Ne izzivaj! Ni nujno, da grem v trgovino samo po jogurt. Brez njega sem lahko. Ni pomemben za moje preživete. Bom pač brez jogurta. Ampak obisk Lidla je bila mana za mojo dušo. Ogled artiklov: to bi imela, to je lepo…toda, to ni pravi čas. Zdaj, v karanteni je drugače. Tudi obisk trgovine je lahko rizičen.

In zato reklam ne gledam več. Gredo direkt v zabojnik za zbiranje papirja. Le toliko, da me ne premamijo. Torej reklamni material v koš - kljukica. Ni trgovine, ni popustov! Po tehtnem premisleku za in proti (teh za proti je bilo več), da ostanem doma, brez obiska trgovine. Kljukica.

In nehote me spomni na moje otroštvo. Na trgovino na Starem mostu. Eno redkih v Črnomlju. Enkrat na mesec je mama odšla v nabavo »fasnge«. Nakupila je potreben živež, katerega smo potrebovali ves mesec. V trgovino smo šli le po kruh, pa še to enkrat na teden. Nismo bili lačni. Hrana je bila domača, skromna, a smo preživeli. Lahko rečem, da so bili bolj zdravi kot so otroci danes. Brez alergij, kljub temu, da smo imeli meso le v nedeljo. Tudi zato ostajam še naprej v samoizolaciji, brez obiska trgovine. Ker ni nujno! Kljukica.

Torej, če že moramo v trgovino, si naredimo spisek vseh stvari, ki jih potrebujemo. Pa ne le jutri, v spisku naj bodo stvari, ki jih bomo potrebovali tudi naslednji teden. Zato, da ne bomo obremenjevali in ogrožali pridnih trgovk, ki morajo delati, pa virus gor ali dol! Pa tudi zato, ker lahko vsak sam presodi, ali je res potreben določen artikel, da greš ponj v trgovino. Ja, postali smo razvajeni potrošniki, odvisni od vsakodnevnega obiska trgovin. Toda, to so bili drugi časi…

Čuvajte nase in na svoje bližnje….

Vladka