Na današnji dan pred 116 leti je v Vinici umrla Marija Zupančič

Na današnji dan pred 116 leti je v Vinici umrla Marija Zupančič (5. avgust 1886 – 21. september 1902), Mimica po domače (na nagrobniku Marica), petnajstletna sestrica Otona Župančiča. Novico o njeni smrti je pesniku, ki je takrat služil vojaški rok v Gradcu, sporočil Franjo Lovšin, sorodnik iz Vinice. Tako o Maricini smrti piše Evgen Lovšin v svojem delu Rod in mladost Otona Župančiča (1975):
»Marica, lepo dekle skoraj šestnajstih let, je bila osem let mlajša od brata Otona. Smo v nesrečnem letu 1902. Pesnik je bil še pri vojakih v Gradcu in v skrbeh za prvo službo. Tu ga zadene kot strela z jasnega Lovšinovo brzojavno sporočilo o smrti sestre Mimice.
Po končanem šolskem letu na učitelišču je Mimica najprej obiskala teto Barbko, poročeno z učiteljem Borštnikom v Hinjah, od tam pa se je odpravila – kot že večrat prej – k teti Šimunovičevi v Vinico. Prišla je že oslabljena, lotila se je je zahrbtna bolezen, ki kljub negi ni odnehala. Teta je poklicala zdravnika iz Črnomlja. Mimica je odšla za vedno, tiho, brez tožba. Pokopali so jo na viniškem pokopališču na južni strani cerkvenega zidu. V mrliški knjigi je zapisan kot vzrok smrti 'typhus', mrliški oglednik (po viniško mrtvogledec) pa je bil domačin in pesnikov sorodnik Maliček. Na pogreb iz Ljubljane je prišla mati Ana, vtem ko je oče Franc poslal samo brzojavko: 'Zbogom, moja ljuba hčerka.' Za potovanje obeh ni bilo denarja. Mati je še dolgo potem pošiljala sveče na grob nikdar prežaljene, nikoli pozabljene hčerke. Še po mnogih letih so ji stopile solze v oči, kadar je kdo omenil Marico.
Tudi Oton ni mogel na pogreb.«

Obupan je Oton pisal Franju Lovšinu v Vinico:
»Dragi Franjo!
Prosim Te, sporoči mi v kratkem, kaj je z Marico, kako je umrla in kako je bolezen konstatiral zdravnik. Prosim Te, stori to, čim prejmeš moje pisno, piši mi takoj, prosim te, vse, kako je umrla. Jaz bi šel na vsak način dol, a nimam za pot, sarža in vse me briga zdaj braga. Jutri je skušnja in meni je vsejedno, ali jim kaj odgovorim ali nič. Najhuje mi je, da svoje sestre ne bom nikoli več videl. Ako bi bil dozdaj še veroval v Boga – odzdaj ne verujem več v nič. Oprosti! Srčna Ti hvala za vse, kar si storil zame in za mojo sestro, ne bom Ti pozabil nikoli. Kako je s pogrebom in drugimi stroški? Kako je umrla? Piši mi vse, kar bo v moji moči, poravnam. Upam, da bom letos v Ljubljani, s Senekovičem sva v dogovoru. Hvala in pozdrav!
Tvoj Oton«

Že en teden po sestrini smrti je zasnoval pesem z naslovom Sestri, kasneje pa je spremenil naslov v Marica, nagrobnik:

Tvoj pogled bil je tih
in velik, kot da mnogo vidi,
in bil je kakor vzdih,
ki med ljudmi se stidi.

Tak gleda, kdor živi,
ker je živeti treba,
in ve: tolažbe ni
ne od ljudi, ne z neba ...

V belokranjski zemlji pa ne počiva le Otonova sestra Marica. Biografi so, in to še vedno počnejo, zapisovali, da je bil pesnik Oton Župančič prvorojenec izmed treh otrok Franca Zupančiča in Ane, rojene Malič. Trditvi nista pravilni: niti, da je bil Oton prvorojenec, niti, da je bilo pri družini troje otrok. Vsi so prezrli Otonovo starejšo sestrico. Skoraj leto po poroki se je 25. januarja 1877 v belokranjski vasi Dragatuš št. 30 rodil prvi otrok, prvorojenka Ane in Franca Zupančiča – Ignacija Marija. Domači so deklico Ignacijo poimenovali Slavica. Kmalu, že 6. februarja 1877, je Slavica umrla v Dragatušu št. 30, stara le 12 dni. Kot vzrok smrti je v Mrliški knjigi navedena »Schwäche« (slabotnost). Verjetno je bila Slavica (Ignacija) pokopana v Dragatušu, kjer je bilo pokopališče od ustanovitve župnije leta 1858. Takrat so otroke pokopavali ločeno od odraslih, saj so otroške grobove nekaj let pozneje prekopali za nove umrle, otrokom pa tudi niso postavljali nagrobnikov. Več o njej pa lahko preberete v prispevku, ki je dostopen TUKAJ.