Naravna vrednota Zdenec Jarbol

Naravni spomeniki v Krajinskem parku Kolpa

Četrti člen Uredbe o Krajinskem parku Kolpa (Uradni list RS, št. 85/06, 46/14 – ZON-C in 54/18) med drugim določa tudi ožja zavarovana območja: 16 naravnih spomenikov in strogi naravni rezervat. Hrastova loza pod Miliči je edini strogi naravni rezervat v Sloveniji, ki je tudi najstrožja oblika zavarovanja po naši zakonodaji.

V četrti vrstici drugega odstavka omenjenega člena je navedeno: »Naravna vrednota Zdenec Jarbol, evid. št. 8220, obzidan izvir ob Kolpi vzhodno od Podklanca, se določi za Naravni spomenik Zdenec Jarbol.«

Bolj kot suhoparna dejstva o zavarovanju naravne vrednote je zanimiva pripoved o tem studencu – obzidanem izviru. Mogoče je kdo pomislil, da ima ime kakšno zvezo z jamborom (hrvaško jarbol) na ladji. Ne, niti približno – ime studenca ima veliko bolj mistično ozadje. Starodavno bajko o njem povzemam po zapisu Franca Čemasa – Peričinega iz Zilj, ki jo je slišal od starega očeta Nikolaja Čemasa (1884–1977).

ZDENEC JARBOL, izvir med Ziljami in Podklancem

Nekoč, v starih časih, je živel mož nenavadnega videza, čudaškega obnašanja in govora. Posebnež torej. Neobičajno je bilo že to, da si je za bivališče izbral naravno votlino ob Kolpi. Točno od česa je živel, danes ne vemo, izročilo pa pravi, da so ga ljudje pustili živeti pri miru – na svoj – drugačen način. Zelo pa so cenili njegove nasvete. Poznal in nabiral je različna zelišča, jih pripravljal in z njimi zdravil reveže, ki si niso mogli privoščiti zdravnika. Teh pa v bližnji in daljni okolici Zilj tako ali tako ni bilo. Bil je dober poznavalec narave in njenih zakonitosti. Imel je nenavadno, po mnenju ljudi celo nadnaravno znanje in moč. Reka Kolpa je bila del njegovega sveta. Poleti in pozimi je bredel njeno strugo in se pojavljal na obeh bregovih. V njej se je umival in na podlagi njenega vodostaja ljudem svetoval pri njihovih opravilih. Na svoj nenavaden način, z značilnim, težko razumljivim besednjakom, je oznanjal, kdaj je pravi čas za oranje, setev pšenice, koruze in vsa druga pomembna kmečka opravila. Danes premalo upoštevamo, da je za obilen in zdrav pridelek potrebno upoštevanje teh naravnih zakonitosti in potreb rastlin. Vse to je počel dobronamerno, od ljudi pa je bilo odvisno, ali upoštevajo njegove nasvete ali ne. V bližini Jarbola sta v rečni strugi dve skali: Mali in Veliki Pajer. Kamna se nahajata pri Brodišču, kamor so nekoč prihajali napajat živino domači pastirji in furmani.

Ne glede na vreme in vodostaj se je naš čudak vedno umival sede na eni od pečin: na Malem Pajerju, ko je bil vodostaj Kolpe nižji in primeren za obratovanje mlina, ki je bil na hrvaškem bregu. To je bilo tudi znamenje ljudem, da lahko varno prinesejo žito v mlin, ki v takšnem vremenu tudi dela. A ko je bil tok Kolpe višji in močan, je zaplaval do Velikega Pajerja in se umival tam. Domačini so tako vedeli, da je Kolpa visoka (ljudje bi nekoč rekli, da je Kupa debela), torej da je le še za silo prehodna v čolnu. To je bilo znamenje za ljudi, da bo mlin v kratkem zaprt in tudi plovba čez reko nevarna ali celo nemogoča. Po teh kamnih v Kolpi so se Ziljani in Podklančani orientirali vse do zaprtja mlina pred desetletji, čeprav zdravilca tam že dolgo ni bilo več. Poznal pa ni le zdravilne moči zelišč, pač pa tudi blagodejno moč vode, predvsem izvira pod Ziljami.

Zaradi slabih življenjskih pogojev in skromne ter enolične hrane, posebno proti koncu zime (pomanjkanje sadja, zelenjave, mesa), ko so zaloge pošle, so ljudje imeli velike zdravstvene težave. Naš junak pa je znal pomagati tudi v teh primerih. Nekega zgodnjega pomladnega dne, ko je sedel na Pajerju, je videl pešca, ki se je vzpenjal proti Ziljam. Nenadoma se je pohodnik na klancu zgrudil. Čudak, kot so mu pravili ljudje, je preplaval Kolpo in mu hitel pomagat. Oprtal ga je štuporamo in ga zanesel k izviru, za katerega je vedno trdil, da ima čudežno moč. Bolniku je dal zdravilna zelišča in mu ponudil izvirsko vodo. Med tem, ko ga je umival v zdencu in mu dajal vodo, je ponavljal: »Ta vod zdravi jar bol …«. Ker je bila njegova izgovarjava slaba in besede nerodne, ga je bilo težko razumeti, vendar so ljudje od takrat vedeli, da studenec zdravi spomladanske (jare) bolezni in ga redno uporabljali. Izvir je tako dobil svoje ime Jarbol. Domačini vedo povedati, da voda iz zdenca res blagodejno vpliva na počutje ljudi. Narejene naj bi bile tudi raziskave o njeni vsebnosti, ki so potrdile, da je voda res dobra (rezultatov seveda nihče ni videl!).

Mi vam vsekakor uživanje Jarbola odsvetujemo, saj nobeden od izvirov ob Kolpi danes žal ni primeren za humano uporabo. Tudi to je davek gospodarskega razvoja. Verjetno previsok.

Še bolj žalostna zgodba pa je z današnjim videzom Jarbola. Okolico obzidanega studenca (ki je bila uničena ob rekonstrukciji državne ceste) je Krajinski park Kolpa pred leti uredil: odstranil zarast, očistil in z dodatnim nasutjem in setvijo trave okolico zopet naredil privlačno. Žal s postavitvijo začasnih tehničnih ovir pred leti zdenec ni več dostopen skozi vse leto (sedaj pa mogoče sploh ne bo več), do njega pa ni več mogoče dostopati z mehanizacijo in robidovje ter akacija ponovno preraščata strmi breg okoli zdenca.

Pa tako prav bi nam prišel zdravilec in zdravilni izvir Jarbol zdaj, ko se soočamo z največjim zdravstvenim izzivom v zadnjih stotih letih.

Vabljeni k ogledu te zanimive naravne vrednote poleti, ko bodo vrata do stopnišča, ki pelje k zdencu in reki Kolpi (upamo) zopet odklenjena.