Nedelja na Mirni gori

Nedeljsko lepo vreme je na goro privabilo ogromno pohodnikov, mladih družin in konjička z zapravljivčkom in skrbnim gospodarjem.
Čudovita konja, skrben lastnik, ki je najprej poskrbel za konja.

Pogled na konje moje misli popelje daleč nazaj. Da, doma smo imeli konje, kateri so služili za prevoz in delo na kmetiji.
Od prevoznih sredstev so bili pod »podom« parkirani »lojtervagen«, »gumivoz«, kočija in sani, katera so bila delo očetovega brata, Mlinarjevega Jožeta iz Rožnega dola.

V tistih časih so bile zime prave zime in ceste niso bile vedno takoj očiščene,
zato so bile sani pozimi pogosto v uporabi. Z njimi nas je oče večkrat popeljal k maši v Metliko, da nama s sestro in staro mamo ni bilo treba pešačiti.

Občasno pa je poleti oče »taksiral« in na »lojtervagen« naložil še sosede in nas vse skupaj odpeljal po makedamski cesti proti Metliki k maši. Na vozu smo sedeli drug poleg drugega, tesno skupaj, noge so nam visele skozi lojtrnice.
Kočija se je uporabljala le ob pomembnih dogodkih, z njo nas je oče vozil na žegnanje k Trem faram. To je bil dogodek za nas otroke, ogromno domačinov, romarjev, polno »štantov«, na katerih je viselo kup pisanih izdelkov, izpod lip je dišalo po pečenki, točilo se je vino.
S sestro sva od staršev za pridno delo pri pobiranju krompirja dobili piščalki- petelinčka. Če sva pa imeli srečo in pri maši srečali kakšne sorodnike, sva domov prišli bogatejši še za kakšno zapestnico in lectovo srce. Koliko so bile vredne te »igračke«, več so mi pomenile in bolj sem pazila nanje, kakor pozneje na zlate izdelke.

Oče je kratek čas delal v Nemčiji, vendar ga je domotožje kmalu prignalo domov. Ob večerih sva s sestro z odprtimi usti poslušali zgodbe iz Nemčije.

Neko nedeljo je mami naročil, naj naju lepo obleče rekoč, da odpotujemo v Nemčijo.
Zapregel je konja v kočijo. Pa smo krenili, izpred domače hiše na Krvavčjem vrhu proti Lokvici. S sestro sva še dolgo mahali mami v slovo, kajti pot naj bi bila dolga. Oče nama je razložil, da se ne bomo izgubili, saj je dobro ve kako se pride do cilja.

Med potjo smo imeli postanke. Oče se je pogovarjal z mimoidočimi znanci, vmes jih je spraševal, če je to prava cesta za Nemčijo.
Na Lokvici je konja pognal proti Malemu vrhu nad Bušinjo vasjo, kjer smo imeli vinograd.
Tu je naredil postanek, malo pogledal po vinogradu, nama odtrgal grozd, da ne bova lačni . Konji so kočijo vlekli naprej proti Nemčiji.
V gozdu med kostanji nekje iznad Malega vrha se je naša pot končala, konji niso mogli naprej, pot je bila preozka.
Oče je kočijo obrnil proti domu, kjer naju je čakalo nedeljsko kosilo, goveja juha z rezanci in pečena kokoš. To so bili časi, ko je bilo meso na mizi le ob nedeljah, praznikih in težjih delih na kmetiji. Žalost naju je kmalu minila, saj nama je oče obljubil, da gremo naslednjič ponovno na pot.

Tokrat pač nisva videli Nemčije.