Odkritje spominske plošče pesniku, pisatelju, kronistu, učitelju in duhovniku Jožetu Žabkarju - Alojziju

Ob 110-letnici rojstva bo danes ob 17. uri pri Glasbeni šoli Črnomelj v ulici Mirana Jarca v Črnomlju potekalo odkritje spominske plošče pesniku, pisatelju, kronistu, učitelju in duhovniku Jožetu Žabkarju - Alojziju. Kot duhovnik je služboval v raznih krajih, med drugim tudi v Metliki (1937 do 1938), Črnomlju (1941 do 1969) in Kropi (1970 do 1983).

“Med okupacijo je takoj našel stik z Osvobodilno fronto. Svojim učencem je duhovno in organizacijsko pomagal, da so našli pot v partizane. Septembra 1941 je moral zapustiti svoj vzgojni zavod, osumljen je bil komunizma in odpuščen iz službe. Oktobra 1941 se je – prvi med ljubljansko duhovščino – odločil za pot osvobojenemu ozemlju naproti in odšel za podeželskega kaplana v Črnomelj, kjer je po italijanski kapitulaciji septembra 1943 nasledil župnika, ki je odšel z Italijani. Vsa črnomaljska vojna leta je sodeloval v osvobodilnem boju, pri Italijanih se ga je kmalu prijelo ime “cappelano rosso” in strašili so ga z internacijo, še hujše grožnje pa so prihajale iz ljubljanskih cerkvenih krogov.” (Odlomek iz zapisa dr. Borisa Paternuja pod naslovom Pesmi Lojzeta Žabkarja, objavljeno v knjižici Lojzeta Žabkarja z naslovom revir moj v travi. Izdali Mladinska in Partizanska knjiga, Ljubljana 1981.

V letih 1962 do 1965 je v Črnomlju, skupaj z Žabkarjem, deloval kaplan Štefan Babič, ki je leta 2017 izdal knjigo spominov: Gospod je moja pot. V njej opisuje tudi svoje bivanje v Črnomlju v letih 1962 do 1965. Sedaj upokojenega župnika Babiča sem, skupaj z Žabkarjevo nečakinjo Marico Androjno, obiskal 9. marca 2018 v Mengšu. Z njim sem takrat posnel obširen intervju. Odlomek iz intervjuja z naslovom: Zakaj je župnik Jože Žabkar - Alojzij moral oditi iz Črnomlja si lahko ogledate TUKAJ.

FOTOGRAFIJE:

1. Jože Žabkar - Alojzij okoli leta 1940 (arhiv Marice Androjna).

2. Jože Žabkar - Alojzij nad skupnim grobom štirih britanskih pilotov, ki so se 31. marca 1944 smrtno ponesrečili, ko je njihov bombnik strmoglavil pri Gornjem Suhorju v Beli krajini. Pogreb je bil 2. aprila 1945 v Vojni vasi pri Črnomlju. Nad skupnim grobom so spregovorili predstavniki partizanske vojske in zavezniških misij v Črnomlju. Slovenski major Ivan Lokovšek – Jan, sovjetski podpolkovnik Boris Nikolajevič Bogomolov, britanski podpolkovnik Peter Moore in ameriški kapitan John Blatnik (foto Franjo Veselko, original hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije).

3. Sedijo od leve: Marija Žabkar (mama), Jože Žabkar – Alojzij, Alojzij Žabkar (oče). Stojijo od leve: Janez Rabzelj, Franc Žabkar (Lojzetov brat). Raka okoli leta 1960 (arhiv Marice Androjna).

4. Štefan Babič, v letih od 1962 do 1965 kaplan v Črnomlju. Mengeš, 9. marec 2018.

5. Od leve: Božidar Flajšman, Štefan Babič, gospodinja, Marica Androjna, Marko Košir, Mengeš, 9. marec 2018.

6. Naslovnica Žabkarjeve knjige IZPOVEDI (pesmi in dnevnik), Izdal Križniški priorat, Ljubljana 1991.

7. Naslovnica Žabkarjeve knjige BREVIR MOJ V TRAVI, izdali Mladinska in Partizanska knjiga, Ljubljana 1981.

8. Žabkarjeva pesem PRVI MAJ 1941, objavljena v njegovi knjigi IZPOVEDI.

9. Razglednica, ki jo je Žabkar malo pred smrtjo pisal nečakinji Marici Androjna (arhiv Marice Androjna).

10. Posvetilo, ki mi ga je v svojo knjigo GOSPOD JE MOJA POT, napisal upokojeni župnik Štefan Babič, Mengeš, 9. marec 2018. V knjigi opisuje svoje skupno službovanje z Žabkarjem v letih od 1962 do 1965 v Črnomlju.

11. Vabilo na odkritje spominskega obeležja v Črnomlju, 17. september 2020.

12. Vabilo na odkritje spominskega obeležja v Črnomlju, 17. september 2020.

13. Fotografija birmancev v Črnomaljski cerkvi Sv. Petra. Na fotografiji je tudi kaplan Žabkar. Leto 1962. Foto: Albin Božo.

Več o Jožetu Žabkarju – Alojziju:

https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi889589/

Slovenski biografski leksikon

Žabkar Lojze, pri krstu Jože, redovniško ime Alojzij, pesnik, r. 5. jan. 1910 na Mikotah pri Raki gozdnemu čuvaju Alojzu in Mariji r. Pevec, u. 23. jun. 1983 v Ljubljani. Klas. gimn. je obiskoval 1923–31 v Lj. Po maturi je stopil v križniški red, noviciat opravil 1931–2 na Dunaju. Štud. je teologijo in filozofijo 1932–4 na jezuitski univ. v Innsbrucku, 1934–7 teologijo v Lj. (ord. 1936). Bil je kaplan v Metliki (1937–8), ravnatelj Vajeniškega doma v Lj. (1938–41), kaplan (okt. 1941–3) in župnik v Črnomlju (1943–1969), potem do smrti župnik v Kropi. – Že od dij. let je bil družbeno aktiven, zlasti v Innsbrucku je spoznal moderno sociologijo. Kot krščan. socialist je sodel. pri Delavski pravici in njeni prilogi Polet, že od začetka delal v OF, predvsem v črnomalj. okolišu, kjer je mdr. pomagal organizirati partiz. šolstvo in ustanoviti versko komisijo pri SNOS (febr. 1944). Družbeno je deloval tudi po osvoboditvi, npr. kot soustan. (1949) in član duhovniškega CMD. Svoje javno duhovniško delo je potrjeval z govorniškimi nastopi, npr. Predavanje o 400-letnici slov. knjige (Organiz. vestnik CMD 1951), Cerkev med NOB na osvobojenem ozemlju (KMD 1984) in s štev. strok. ali priložnostnimi čl. (Družina, Nova pot idr.). – Odlikovanji: 1959 red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem, 1974 red za narod s srebrnimi žarki.

Pesmi in kratko prozo je začel objavljati v lit. listu klas. gimn. Žar (mdr. pesmi V tihem lesu, 1930/1; Večerna hrepenenja, 1931/2; psevd. Kmetov Joža, Slavka; 1930/1–1932/3 tudi sourednik), nadaljeval 1930–40 v listih DS, Kres, M, Naša zvezda, Rast, Vigred, po vojni v Novi poti, Glasniku Slov. duh. društva idr. Čeprav je imel že pred vojno pripravljeni zbirki pesmi Metlika, mesto ob Kolpi (1937) in Dnevi na jugu (1938), je samostojno zbirko obj. šele 1981: Brevir moj v travi (spremna beseda B. Paternu; ocene: D. Voglar, Borec 1982, 411–2; M. Košir, Dnevnik 1981, št. 349; M. Novak, Delo 1981, št. 297; ista, ib. 1983, št. 43; T. Bohinc, Glasnik Slov. duh. društva 1982, 33–4; B. Štih, Dnevnik 1982, št. 42), zanjo prejel 1983 Kajuhovo nagrado. Zbirka je izbor Ž-jeve partiz. poezije in kaže izrazite poteze NOB. Prepletajo se impresije z domovinsko tematiko, znana zunanja dogajanja z globokimi osebnimi doživetji kritičnih trenutkov sredi Bele krajine in na Dolenjskem, posamezne ljudske usode in junaštva. Poezijo prevevajo iskrena vera, zaupanje v pravičnost življenja in plemenitost preprostih ljudi. Formalno se nagiba k razvezujoči pesniški obliki, verz je tekoč in oprt na rimo. Pripravljal je še zbirko Zbudil bom jutranjo zarjo (2. del partiz. pesmi) in Železna vezenina (pesmi iz Krope).