Otove anekdote

»Rodil sem se leta 1952 v Novem mestu. Bil sem peti otrok Marije in Jožeta. Otroštvo je bilo pestro. Posebnega varuha nisem imel in sem se lahko klatil po vasi. Kadar so se starši sporekli, to pa je bilo nekajkrat tedensko, sem izginil za cel dan. Nihče me ni pogrešal,« zapiše Oto Nemanič v svoji knjigi Otove anekdote, ki so jo v organizaciji Ljudske knjižnice Metlika v petek predstavili v polni dvorani metliškega kulturnega doma.

Skromnega in preprostega možakarja iz Gornje Lokvice pri Metliki mnogi poznajo kot strastnega orgličarja. Ko je njegov brat dobil za birmo orglice, se jih je že drugi dan naveličal. Pristale so v Otovem žepu in od takrat se od njih ni več ločil. V knjigi sicer hudomušno zapiše, da so očetovi prijatelji njegovo igranje na orglice sicer pohvalili, a hkrati pripomnili: »Ta ti ne bo nikoli nič delal«. Oto z orglicami zadnja leta popestri igranje tudi v skupini Preloški muzikanti s katerimi je, kot pravi sam, doživel najlepše trenutke svojega življenja. Preloški muzikanti so poskrbeli tudi za glasbeno popestritev petkovega večera.

Oto je sicer po poklicu tesar in eden redkih mojstrov, ki znajo streho prekriti s slamo. Ker pa takšne kritine ni možno kupiti, so Nemaničevi že pred leti začeli sejati rž in doma dolga leta pripravljali škupo – slamo za prekrivanje. Tradicionalno prireditev škupanje sta z ženo Marijo na Lokvici pripravila kar petnajstkrat.

Žena Marija je bila nepogrešljiva tudi pri Otovem zadnjem projektu – knjigi anekdot, ki jo spremlja zanimiva zgodba o nastanku. Oto se je namreč pred leti prek Facebooka spoznal z Mileno Miklavčič, ki je kar nekaj njegovih anekdot uvrstila v svojo knjižno uspešnico Ogenj, rit in kače niso za igrače, za ostale pa predlagala, da jih izda v samostojni knjigi. »V Otovih anekdotah so skriti delčki tistega sveta, na katerega smo danes že skoraj pozabili. Predniki, ki so uživali v medsebojnih druženjih, pa so, četudi preprosti in neuki, vedno znova dokazali, da pameti ne gre zmeraj iskati le v učenih glavah, temveč tudi v srcih tistih, ki so se obilo učili ob čisto vsakdanjih življenjskih modrostih in izkušnjah,« je zapisala v predgovoru. Oto sicer ni prvi v družini, ki je izdal knjigo. Njegova mati Marija je namreč napisala kar dve.