Pijemo dobro vodo, a kako dolgo še?

Brez vode ni življenja. Toda ali vemo, kakšna je ta voda? Se zavedamo, da vse kar zlijemo v odtoke, na koncu pristane v njej? Kako vse to vpliva na naša življenja in kaj lahko naredimo, da bo naša voda čista in kvalitetna? Na ta in številna druga vprašanja so iskali odgovore na nedavni okrogli mizi o ogroženosti in varovanju belokranjskih voda, ki jo je v Črnomlju pripravilo društvo Proteus, gibanje za naravo in okolje.

Preventiva, tudi ko gre za zdravje voda

Bela krajina ima okrog 200 vodnih virov, ki pa so zaradi poroznih kraških tal izjemno ekološko občutljivi. Zaradi posledic podnebnih sprememb vodnoekološka ranljivost belokranjskih voda narašča, je opozoril ekolog in geograf dr. Dušan Plut. V skrbno varovanje zaledja količinsko bogatih, a ekološko izjemno ranljivih belokranjskih vodnih virov, je zato po njegovem potrebno vložiti vse napore in tako zaščititi zdravje Belokranjcev.

Omenil je številne kritične točke, kot so prisotnost enega najbolj škodljivih organskih onesnaževal PCB-ja v reki Krupi, velika obremenjenost Lahinje v Črnomlju z mikroplastiko, »rdeči karton«, ki ga je lansko poletje dobilo kopališče pri Primostku, ogroženo zaledje vodnega vira Dobličica ter habitata črne človeške ribice ob izviru Jelševniščice. Ta jamska jamska dvoživka in podvrsta bele človeške ribice, ki živi v podzemnih vodah Bele krajine, je namreč pokazatelj čiste pitne vode.

Mikrobiološki podatki sicer kažejo, da v Beli krajini zaenkrat še pijemo dobro vodo, a je potrebno vedeti, da gre za vodo po kemični obdelavi. Direktor Komunale Črnomelj Samo Kavčič je ob tem postregel z manj spodbudnim podatkom, da je voda pred postopkom kemične obdelave pitna le še v zelo redkih primerih. Voda iz vodnega vira Dobličica tako po trenutno veljavnih normativnih brez predhodne kemične obdelave, zaradi vsebnosti fekalnih bakterij, ni več primerna za pitje. Ključna naloga pri varovanju zaledja belokranjskih vodnih virov, zlasti Dobličice in Jelševnika, mora biti izvajanje čim večjega števila preventivnih ukrepov, poudarja Plut, saj bomo na ta način zmanjšali obremenitve vse bolj ranljivih vodnih virov.

Sonaravna raba reke Kolpe ključnega pomena

Ob vseh naštetih problemih je po Plutovih navedbah zaskrbljujoč vse nižji pretok reke Kolpe v poletnem času, ki je v zadnjih 30 letih upadel tudi za tretjino. Raziskave prav tako kažejo na stalno naraščanje temperature vode, kar vpliva na manjšo vsebnost kisika v vodi in posledično manjše samočistilne sposobnosti reke. Poseben problem predstavlja tudi upravljanje naravnih jezov na Kolpi, ki prav tako opravljajo pomembno samočistilno funkcijo. Kolpa je po besedah Pluta največja plaža v Sloveniji, a je potrebno razvoju množičnega turizma postaviti jasne omejitve. Sistemsko meddržavno in medobčinsko razvojno-varovalno načrtovanje Zgornjega Pokolpja ter sonaravna raba Kolpe so zato ključnega pomena.

Potrebo po proaktivnem delovanju pri zaščiti belokranjskih vodnih virov, je poudaril tudi Matej Simčič iz novomeške enote Zavoda za varstvo narave, ki je predstavil naravovarstveni pogled na stanje voda v Beli krajini. Opozoril je na številne grožnje vodnim virom v obliki vseh vrst onesnaževanja, zasipavanja, utrjevanja brežin, prekomernega odstranjevanja obrežne zarasti, vnosa tujerodnih organizmov in pretirane rabe vode za potrebe turizma.

Po besedah krajinske arhitektke mag. Martine Auguštin, ki je predstavila prostorsko strategijo razvoja turizma na območju reke Kolpe, smo v zadnjem desetletju priča silovitemu razmahu turizma, zato moramo biti še toliko bolj pozorni na konflikte, ki jih ta razvoj, če se odvija v napačni smeri, povzroča v naravnem okolju. Ključno je zato po njenih besedah poiskati ravnovesje med razvojem turizma ne eni in varovanjem okolja na drugi strani.

Upad ribjega staleža v Kolpi

Direktor Krajinskega parka Kolpa Boris Grabrijan je poleg same reke Kolpe izpostavil tudi pomen ostalih mokrišč, kot so ribniki, kali, studenci in potoki, ki prav tako predstavljajo pomembno zalogo vode. V reki Kolpi živi vsaj 27 vrst rib, kar je izjemna pestrost. Bojan Levai iz Ribiške družine Črnomelj je ob tem opozoril, da se je zlasti v spodnjem toku reke Kolpe z razvojem množičnega turizma stalež rib zmanjšal. Poleg negativnega vpliva vse večjega števila vodnih plovil na reki, je svoje naredila tudi neustrezna obnova nekaterih naravnih jezov. Ribiči pa opozarjajo tudi na nujnost vpeljave enotnega ribolovnega režima na mejnih rekah s Hrvaško, s poudarkom na zaščiti ogroženih ribjih vrst, kar pa se lahko dolgoročno reši zgolj s pripravo ustreznih meddržavnih dokumentov.

Pobuda za sistematični monitoring vodnih virov

Častni predsednik društva Proteus Niko Šuštarič je predstavil pobudo za uvedbo postopnega, sistematičnega in smotrnega monitoringa pomembnejših izbranih vodnih virov Bele krajine, ki še niso pod monitoringom. Gre za vodnjake, izvir Lahinje, habitate človeške ribice, nekdanje vire pitne vode ter vire, ki ležijo na območju Nature 2000 in so bili pred desetletjem obnovljeni v sklopu projekta Viri življenja. Po mnenju Šuštariča pravne podlage za uvedbo monitoringa naravnih virov obstajajo, vprašanje pa je, ali so belokranjske občine pripravljene sprejeti potrebne korake za poskusno uvedbo monitoringa že v letošnjem letu ter zagotoviti potrebna proračunska sredstva za uvedbo trajnega vzorčenja virov.

Alternative za izvir Dobličice ni

Številne pereče probleme varovanja vodnih virov so izpostavili tudi ostali udeleženci okrogle mize. Franc Panjan je opozoril na še vedno neurejeno kanalizacijsko omrežje na območju naselij Doblič in Grič. Ureditev kanalizacije in čistilne naprave je nujna predvsem zaradi delne lege naselij na vodovarstvenem območju vodnega vira Dobličica, ki je glavni vodni vir v občini Črnomelj. Več kot 3 milijone evrov vreden projekt so prijavili na razpis iz Načrta za okrevanje in odpornost, a odgovora o sofinanciranju s strani pristojnega ministrstva še vedno ni. »Imamo velik problem in čas se počasi izteka. Alternative za izvir Dobličice preprosto ni. Zato mora biti ureditev tega področja belokranjska prioriteta,« je poudaril Panjan. Da nad dogajanjem na tem ekološko izjemno ranljivem delu Bele krajine, kjer so naselja, kmetijstvo, vinogradništvo in kjer domuje tudi edinstveni črni močeril, ni potrebnega nadzora, je opozoril tudi Riko Zupančič iz izletniške kmetije Zupančič v Jelševniku.

Tine Lindič je poudaril, da je potrebno reko Kolpo varovati na njeni celotni dolžini in z obeh strani meje, zato je izrazil razočaranje, da se belokranjske občine niso odzvale na nedavno pobudo za uvrstitev porečja reke Kolpe v enotno čezmejno biosferno območje. V Sloveniji so bila doslej razglašena štiri biosferna območja, ki veljajo za mednarodno prepoznana območja ekosistemov z bogato biotsko raznovrstnostjo. Opozoril je tudi na pomanjkanje malih čistilnih naprav ob reki Kolpi.

Črnomaljski župan Andrej Kavšek je poudaril, da je problem varovanja reke Kolpe večplasten, saj gre za obmejno reko, kjer je za celovito obravnavo tega območja ključno meddržavno sodelovanje, ne le na ravni Slovenije in Hrvaške, temveč tudi na nivoju Evropske unije.

Da občine same problema urejanja reke Kolpe in še nekaterih ostalih ekološko perečih območij ne bodo rešile same, je ob koncu triurne razprave poudaril tudi Dušan Plut. »Če ne bomo prodrli s strokovnimi argumenti, bomo prisiljeni na okoljevarstvene probleme opozarjati tudi z državljansko nepokorščino,« je bil oster priznani ekolog.