Ponorele so tudi cene vinskih mehurčkov

Skoraj ne mine več dan, ko ne bi poslušali zgodb o tem, kako se vse draži. Pa naj gre za naftne derivate, hrano, energente, toaletni papir ali bolj luksuzne dobrine, kot so denimo ure prestižnih znamk, avtomobili, vina in šampanjci.

Višje so tudi cene v gostilnah in restavracijah, kar gostinci pojasnjujejo s porastom nabavnih cen zaradi ukrajinske krize, dvoletne covidne situacije in še marsičem. Če je to še nekako razumljivo, pa je težje doumeti, da nekaterih stvari, ki spadajo na mize v gostinskih obratih v luksuzno kategorijo, praktično sploh ni več mogoče dobiti, denimo nekaterih šampanjcev. Če pa že so, so cene poskočile v nebo, pišejo v zadnji številki Nedeljskega dnevnika.

Tudi Matija Šuklje, ki skupaj s sestro Katjo in njenim priženjenim Francozom Guillaumom Antalickom skrbi za kreiranje družinskih vin v Beli krajini ter za ustroj delovanja vinoteke na Bregu ob Ljubljanici, opaža, da je luksuznih oblik penečih radosti na trgu vse manj. Če pa že so, so cene takšne, da tudi tisti, ki imajo denar, krepko premislijo, kaj bodo pili.

»Že lani decembra se je začelo opažati, da je na svetovnem trgu pomanjkanje razvpitih znamk šampanjcev, kot so Krug, Dom Perignon in Louis Roederer. Tudi mi, ki smo uvozniki, do njih ne moremo priti, pa imamo po njih veliko povpraševanja in bi jih lahko prodali veliko. Celo veliki francoski trgovci in distributerji teh blagovnih znamk preprosto nimajo. Pa ima moj svak v Franciji dobre zveze in pozna veliko distributerjev. Prav zato se veliko steklenic proda na sekundarnem trgu. Steklenico Dom Perignona je bilo še pred pol leta mogoče dobiti za okrog 150 evrov brez davka, danes je cena več kot 200 evrov, če ga sploh dobiš. Za šampanjec Krug letnika 2006, ki je dobil sto točk na Parkerjevem ocenjevanju, smo pred dvema mesecema še plačevali po 250 evrov za steklenico. Danes je že razprodan in ga je pri distributerjih nemogoče dobiti. Na sekundarnem trgu pa je nabavna cena 400 evrov. Še vedno pa ga ljudje kupujejo, kar se mi zdi smešno. Mi smo zastopniki in distributerji šampanjcev Trudon, ki ni tako razvpita blagovna znamka, tako da težav z dobavo nimamo. So se pa cene dvignile, vendar spet ne tako močno kot pri teh bolj znamenitih blagovnih znamka. Za nekaj več kot deset odstotkov,« je za Nedeljski dnevnik razložil Šuklje.

Slednji sicer meni, da pri tem ne gre za umetno napihovanje cen velikih koncernov, kot se namiguje, temveč preprosto za to, ker je po pandemiji v obtoku ogromno denarja in je povpraševanje po prestižnih znamkah povsod po svetu takšno, kot ga še ni bilo. Pa ne zgolj po šampanjcih. Tudi po vinih iz Bordeauxa in Burgundije, ki veljajo za najbolj elitne fermentirane pijače. »Še pred kratkim smo lahko kupovali najboljše znamke vin iz Burgundije po nabavni ceni tudi že za petdeset evrov. Danes so cene vsaj dvakrat višje. Res pa je, da so imeli tam zadnjih nekaj let slabe trgatve in so pridelali manj vina. Ampak vseeno,. Če bo šlo tako naprej, vin iz Burgundije praktično ne bomo mogli več piti, ker bodo predraga. Kar zdaj stane 70 evrov, bo čez leto vsaj 200. Ampak vprašanje, do kdaj bo to trajalo in kdaj bo ta trg počil. Danes je sicer res tako, da ljudje ne sprašujejo, koliko kaj stane, ampak to ne bo trajalo dolgo. O tem sem trdno prepričan,« o ponorelih cenah vin za omenjeni časnik pojasnjuje Matija Šuklje.