Potomci Uskokov ohranjajo vero in običaje

Članek s takšnim naslovom lahko najdete v spletnem Nedelu, nadaljuje pa se tako:

"Hoteli smo ujeti prednovoletno ozračje, zato smo se sredi tedna odpravili proti Beli krajini, čeprav so vremenoslovci napovedali ledeno mrzel dan, najhladnejšega pred otoplitvijo. »Pri nas je bilo zjutraj minus devetnajst stopinj,« nas je pred osnovno šolo v Adlešičih, v svojem domačem kraju, pozdravil direktor Krajinskega parka Kolpa Boris Grabrijan. Ponudil se je, da bo naš vodnik po vaseh, kjer v večini živi pravoslavno prebivalstvo, potomci Uskokov, ki jih je sredi 16. stoletja v Vojno krajino naselil Ličan, general Ivan Lenković.

Nada in Simo

Srečno, zdravo in veselo novo leto si zdaj voščijo tudi pripadniki pravoslavne vere: zanje se je novo leto začelo 14. januarja. Pred tednom dni so se veselili božiča. »Včasih posedimo in počakamo tudi pravoslavno novo leto, posebej pa se nanj ne pripravljamo. Božič je zame najlepši praznik. V družini še ohran­jamo običaje, ki sva se jih z možem kot otroka naučila od svojih staršev, od dedkov in babic,« pravi Nada Selakovič, ki nas prijazno sprejme v domači hiši v Marindolu. Spomni se, da je njen oče dosledno spoštoval sedemtedenski post, ki je pri pravoslavnih vernikih veliko strožji kot pri katolikih, tako da ne smejo jesti ne mesa ne živil živalskega izvora, recimo jajc in masla.

Nadin mož Simo je od leta 1991 predsednik srbske pravoslavne občine Marindol, ki ima približno 150 članov. Vključuje tri naselja, vsa iz črnomaljske občine – Marindol, Miliče in Paunoviče. V njih živijo potomci Uskokov, ki izvirajo iz Srbije, v vasico Bojanci se je naselilo uskoško prebivalstvo iz Črne gore. Tudi v drugih krajih vzdolž Kolpe živijo ljudje, ki jih starodavne korenine povezujejo s pravoslavnimi Uskoki. »Naša pravoslavna skupnost je stara 500 let, v Ljubljani je stara okoli 100 let, v Novem mestu je nastala po 2. svetovni vojni,« našteva naš spremljevalec po Beli krajini in tako poudarja, kako pomembna je majhna pravoslavna občina Marindol kot živi spomenik zelo oddaljenih dogodkov.

Sredi 16. stoletja

Po zapisih Belokranjskega muzeja iz Metlike so Turki leta 1408 pri Metliki prvič prestopili tla nekdanje Kranjske in naslednjih 170 let ropali in morili po Beli krajini: »Da bi se dežela ubranila napadov, so v 16. stoletju ob meji vzpostavili obrambni sistem, imenovan Vojna krajina, ki so jo poselili Uskoki, pred Turki pobegli Srbi in Hrvati.« Po zapisih zgodovinarjev je načrt za Vojno krajino kot obrambno črto pred turškimi vpadi na Kranjsko zasnoval general Ivan Lenković, ki se je po zgodovinskih virih izkazal pri obrambi Dunaja pred turškimi napadi. Tudi njegova družina se je konec 15. stoletja pred Turki iz Like umaknila na Kranjsko.

»Poveljnik Vojne krajine general Lenković je leta 1564 na tem območju na le štiri hube, štiri kmetije, naselil devet uskoških družin. To pomeni, da je bilo njihovo življenje že v izhodišču zelo zapleteno. So pa bili odvezani tlake in kakršnih koli davkov. Dobivali so vojaško plačo. Toda leta 1781 je Vojna krajina razpadla, vojaških plač ni bilo več. Potem se je zanje začelo trdo življenje. Simovi predniki so se v teh krajih torej ustalili leta 1564,« pripoveduje Boris Grabrijan, ki ne pozna le vsake podrobnosti o naravi in živalih v Krajinskem parku Kolpa, ampak tudi o ljudeh, ki so v stoletjih naselili griče in ravnine na ozemlju ob mejni reki Kolpi.

Po njegovih besedah je Lenković poročal, da je najmanjša družina štela 19 članov, največja pa 28 – štel pa je le vojake: »Otrok in žensk sploh niso šteli, to je bil pratež, ki je samo pomagal. Si predstavljate? Toliko polnoletnih moških skupaj! Vojaki so živeli skupaj, moški so hodili na vojne, ženske in otroci so ostali doma in obdelovali zemljo. Dokler so bile plače, je šlo, ko je sistem Vojne krajine razpadel, so vojaške plače presahnile.«

Zanimiva je preteklost sedanjega naravnega rezervata Hrastova loza pod Miliči, kjer gnezdi siva čaplja, saj je povezana z Vojno krajino, pravi naš vod­nik: »Hrastova loza je bila zadnja plača, ki jo je cesar Franc Jožef izplačal uskokom iz Miličev, ki so bili del njegove garde. Ko je zmanjkalo denarja, jim je odstopil ta gozd, to lozo, ki je zelo težko dostopna. Zdaj je v lasti občine.«

Takšno je torej zgodovinsko ozadje pravoslavnega prebivalstva, ki je danes glede na svojo vero dragocena kulturna posebnost krajev ob reki Kolpi. Simo Selakovič je 9. januarja dopolnil 75 let. Z družino živi na posestvu, ki ga je podedoval po svojih starših. Tu je bila rodna hiša njegovega očeta, mama se je rodila na domačiji nedaleč stran.

»To novo hišo smo zgradili leta 1979. Pred tem je malo niže stala stara kmetija Selakovič, vsega skupaj je bilo v gruči pet hiš. Moj ded po očetu se je rodil leta 1876. Njegov oče, moj praded, pa je umrl leta 1910, ko je bil star 64 let. Pradedovemu očetu je bilo ime Stojan. Vojsko je služil sedem let, boril se je proti Turkom. Bili so organizirani v vojsko, a so lahko živeli doma. Ko so jih poklicali na vojno, so morali iti. Pradedov oče se je menda boril v okolici Kladuše,« pripoveduje Simo o svojih prednikih, srbskih Uskokih.

Ko so šli na boj, so si morali hrano in orožje priskrbeti sami, dobili pa so vojaško plačo in imeli so tudi pravico do vojnega plena, dodaja Boris Grabrijan: »Lahko so si vzeli celo sužnje. Te so ponavadi prodali Benečanom. Ne vem, ali je kdo kakšnega pripeljal tudi s sabo v te kraje. Lačnih ust je bilo že tako vedno preveč.« Med priimki, ki so zdaj v Marindolu, ni več nobenega od tistih, s katerimi so leta 1564 v te kraje prišli Uskoki, ki jih je general Lenković naselil na štiri hube, dodaja Boris: »S porokami so se priimki spremenili.« V času Vojne krajine ni bilo mešanih porok, dodaja sogovornik: »Ko je cesar dovolil naselitev Uskokov, je bil eden od pogojev, da mešanih porok ne bo. To je bilo takrat treba spoštovati.«

Kmetija Selakovič

Simo Selakovič, potomec Uskokov, je prehodil veliko sveta, preden se je ustalil na posestvu svojih staršev. Najprej je delal v Franciji, v livarni. Potem je šel v Nemčijo. Tam je bil zaposlen v tekstilni tovarni: »Tkali smo frotir. Ostal sem dve leti, potem sem šel na gradbišče za voznika tovornjaka. Tako sem se prebijal. Nazadnje sem delal na železnici. To pa je bila državna firma, bila je zanesljiva služba. Delali smo ponoči in podnevi, jaz kot vzdrževalec. Lokalni vlaki so nehali voziti ob enajstih zvečer, potem pa smo lahko šli na progo, delali smo do petih zjutraj, ko so začeli voziti delavski vlaki.«

Žena Nada, ki je prav tako pravoslavne vere, je bila doma na Hrvaškem, v mestu Ogulin v Gorskem kotarju. Predsednik srbske pravoslavne občine Marindol je od staršev prevzel velik grunt, na katerem so lahko pridelali dovolj hrane, da ni bila družina nikoli lačna, pšenice ni manjkalo, a beli kruh so jedli le za praznike. Imel je dva brata in sestro: »Ko sem jaz prevzel posestvo, je bilo veliko 29 hektarov, okoli 15 do 16 hektarov je bilo gozda, približno pet hektarov je bilo obdelovalne zemlje. Naša družina ni bila nikoli zelo velika, do sedem ljudi. Na leto smo zaklali po dve veliki svinji, ampak mesa ni bilo v izobilju, ker ga je bilo treba prihraniti za kosce, za delavce. Zdaj je naše posestvo še večje, ker je sin dobil še zemljo po teti.« Sin, ki je ostal v domači hiši, se ukvarja s predelavo mesa.

Kmalu bo minilo 30 let, kar je odbor marindolske cerkve sklenil, da je treba cerkev svetega Petra in Pavla na griču v Miličih obnoviti, pripoveduje Simo: »Leta 1990 stari cerkveni odbor že kakšnih deset let ni delal nič, potem pa je bilo nujno veliko popravilo fasade in dela strehe. Zato so izbrali gradbeni odbor, mene za njegovega predsed­nika. Imeli smo še podpredsednika in blagajnika, skupaj nas je bilo devet. Imel sem različne predloge, večina me je podpirala. Začeli smo obnavljati cerkev. Tako sem potem postal še predsednik cerkvenega odbora. Zdaj sem že v letih, dobro bi bilo, če bi se vključili mladi. Ved­no je treba kaj popravljati.«

No, gradbena dela le niso vse, kar mora urejati predsednik cerkvenega odbora, ga dopolni Boris Grabrijan: »Predsednik sprejme škofa, kadar pride v marindolsko občino. In kadar za delo ni drugih prostovoljcev, ga mora opraviti predsednik sam. Ali poskrbeti za pogostitev, če se ne ponudi nihče drug.« Drugače pa imajo vloge razdeljene, tako da na primer ključar Zdravko Vukčevič s svojo družino skrbi za košnjo, je tudi hišnik in pospravlja po cerkvi.

Pop prihaja iz Hrvaške

Prva pravoslavna cerkev na območ­ju Bele krajine, ki so jo postavili Uskoki, je stala na Petrovem brdu nad naseljem Paunoviči. Potem ko so leta 1564 torej prišli v Vojno krajino, je cesar po petih letih Marindolcem dovolil gradnjo zidanih domov, pripoveduje Boris Grabrijan. Dotlej so živeli v zemljankah in bili še vedno nomadi med Velikimi Blokami in Belo krajino. Potem so se ustalili in dobili dovoljenje za gradnjo: »Prva zidana stvar je bila ravno cerkev svetega Petra v Paunovičih. Bila je na zelo nedostopnem območju.«

Sedanjo pravoslavno cerkev svetega Petra in Pavla so v Miličih postavili v letih od 1910 do 2012, ko je bila v njej prva maša, čeprav takrat še ni bila dokončana. Na mestu, kjer stoji, je pred tem že stala manjša cerkev. Govorili so, da je bila v tako slabem stanju, da je zvon visel kar na lipi, pripoveduje Simo Selakovič: »Ko so gradili sedanjo cerkev, je bil predsednik odbora moj ded. Ob vhod so vzidali ploščo, ki je bila del stare cerkvice. Zdaj je naša cerkev povsem obnovljena, delo smo dokončali v zadnjih dveh letih. Donatorje smo iskali od Novega Sada do Triglava. Nova je bakrena streha, temelji so utrjeni, cerkev je stabilna in urejena.«

Zdaj je vse drugače, kot je bilo v 50. letih, dodaja Boris Grabrijan, ko je bila pravoslavna cerkev v Miličih brez vrat in je mularija v njej igrala nogomet: »Treba si je priznati, da so v nekem obdobju zelo pozabili na te svoje korenine, razen posameznikov, ki so potem veljali za čudake, zdaj pa se bolj pogumno vračajo k svoji preteklosti.«

Pravoslavna cerkev v Bojancih ni v slabem stanju, a bogoslužja v njej ne opravljajo. Tri naselja v pravoslavni srbski občini Marindol imajo zdaj skupne mrliške vežice in vsaka svoje pokopališče. V Miličih se k svojemu spustijo po klancu od cerkve, kjer sredi gozdička ležijo le tri ali štiri kratke vrste grobov: na večini je priimek Milič, ob njem le še trije različni – Jakovac, Vukčevič in Barjakovič, ki pa ni iz marindolske občine. Simova družina ima grob v Marindolu.

Bojanci s črnogorskim izvorom in naselja s srbskimi koreninami so razdeljeni pod dve različni cerkveni upravi, pojasni Boris Grabrijan. Marindolska cerkvena občina s cerkvijo v Miličih je pod okriljem gornje karlovške škofije, cerkev v le nekaj kilometrov oddaljenih Bojancih pa pod novomeško parohijo, ki je del zagrebško-ljubljanske pravoslavne škofije.

»Tudi prej smo spadali pod Karlovac in je tako ostalo,« pravi Simo Selakovič. Marindolska občina nima svojega popa, zato k njim vsaj 24-krat na leto, vsako prvo nedeljo v mesecu, pride paroh Jelenko Stojanovič iz Moravic na Hrvaškem, ki upravlja tudi marindolsko faro – Miliči so farna cerkev. »Do leta 1948 je pravoslavni duhovnik še živel v farovžu v Miličih, tam, kjer je zdaj mrliška vežica. Ime mu je bilo Nektar Jedazgić,« se še dobro spomni Simo, a včasih je bilo vse drugače, ker so morali popi hoditi peš, zdaj imajo avtomobile.Do leta 1952 so bila tri naselja iz marindolske cerkvene občine sploh del hrvaškega ozemlja, potem pa jim je oblast priznala pravico do referenduma. Pridružili so se Sloveniji. Nekaj let pozneje so v Žuničih le dobili most čez Kolpo, tako da niso bili več odvisni od broda.

Meja pri lipi

V bregu pod Marindolom, ob glavni cesti med Adlešiči in Žuniči, stoji starodavna lipa, ki je sčasoma izgubila polovico debla, tako da je za drevo čudno ploščata, a je živa in visoko dviga lepo razvejano krošnjo, čeprav je ta povezana, da se deblo ne bi razklalo. To je marindolska lipa, naravni spomenik, z obsegom 559 centimetrov. »Stara je 500 let. Zasajena je bila ob naselitvi Uskokov sredi 16. stoletja. Ravno tu, pri lipi, je bila tudi meja med Kranjsko in Vojno krajino,« pove Boris Grabrijan. Simo se še spomni, da je bilo deblo lepo okroglo, ko je kot deček osem let hodil v šolo, ki je bila v stavbi za lipo. Zdaj ima kranjska zveza tabornikov v njej svoj center. Prav blizu po bregu navzdol in nekaj hoje čez ravnico teče Kolpa, ki jo je te dni prekrila ledena skorja.

»Simo je največji rejec avtohtone belokranjske ovce pramenke,« pove naš vodnik po naseljih s pravoslavnih prebivalstvom v srcu Bele krajine. Ovco pramenko so ob osamosvojitvi Slovenije skoraj iztrebili, češ da ni dovolj donosna in jo je treba prekrižati z bolj »proizvodnimi« pasmami, a je Borisu Grabrijanu, ki je takrat služboval na ministrstvu za kmetijstvo, uspelo pregovoriti vplivne uradnike in mu rešiti zadnje tri plemenske ovne pred kastracijo. Zdaj je žival ponos slovenske drobnice: »Genetsko je dokazano, da je to edina ovca v Sloveniji, ki ni alpskega porekla, pač pa ima korenine nekje na zahodnem Balkanu. V naše kraje je prišla z Uskoki. Odporna je na hudo bolezen drobnice praskavec.« Druga domača žival, ki je prav tako prišla z naseljenci v Vojno krajino, je prašič mangulica, ki se pase na prostem.

Zdaj so živalce v hlevu družine Selakovič in drobnica na travniku v bregu za hišo že pohrustale svoj košček kruha, ki ga je gospodinja Nada spekla za božič, ga okrasila s testenim ptičkom in ga hranila za zdravje domačih živali. Začelo se je novo leto, že drugič."