Prošel je, prošel, pisani vuzem, došel je, došel Zeleni Jurij…

S tem napevom se pričenja ena izmed belokranjskih različic 'jurašev', ki so na Jurjevo koledovali od hiše do hiše.

Za Belo krajino velja, da se je šega praznovanja Jurjevega ohranila najdlje na Slovenskem, čeprav se je nekdaj jurjevalo tudi drugod po Sloveniji ter širše po Balkanu. Če se poglobimo v mitološke prvine jurjevskih obredov pa hitro odkrijemo, da belokranjski Zeleni Jurij temelji na starodavnih indoevropskih koreninah.

V Beli krajini praznujemo Jurjevo 24. aprila, medtem ko se na Štajerskem in Koroškem praznuje že 23. aprila.

Ljudska razlaga pravi, da je sv. Jurij želel preko Drave, pa žal ni imel denarja za brodarja. Ni mu preostalo drugega, kot da gre na delo h kmetom, da zasluži za brodnino. Zato k nam zamudi en dan. Neka druga hudomušna zgodbica pa pravi, da se je en dan zadržal kje drugje kot pa v gostilni.

Zares pa do razlikovanja med datumoma godovanja sv. Jurija prihaja zaradi nekdanje cerkvene razdelitve, ki je določala, da ozemlja severno od Drave pripadajo salzburški nadškofiji, južna pa oglejskemu patriarhatu.

V Beli krajini poznamo dva tipa praznovanja šege Jurjevega.

Črnomaljsko jurjevanje

Na Jurjevo se je mladina zbrala na Gričku, izbrali so mladeniča in ga odeli v sveže zelenje, nato je predstavljal Zelenega Jurija. Dekleta so v tem času okrasila mlado brezo s pisanimi trakovi in rožami. Skupina se je nato napotila v mestno jedro, s fanti na čelu, ki so piskali na frule in trobili na tule. S tem so simbolično odganjali zle sile, ki so hotele preprečiti prihod pomladi. Za njimi so šli fantje, ki so nosili okrašeno brezo – mlaj. Za drevesom so vodili Zelenega Jurija, na koncu pa so se priključila dekleta. Dva dekliška zbora pojeta pobožno pesem, ki predstavlja prošnjo. V pesmi je značilen pripev ”kirales”, s katerim so se v staroslovanskemu bogoslužju končevali spevi, ko je ljudstvo v zboru odgovarjalo svečeniku. Kirales je izpeljanka iz ”kirie eleison” in se v današnjem bogoslužju enači z ”Gospod usmili se nas”. ”Na placi” pred komendo so sprevod Zelenega Jurija pričakali Črnomaljci in prebivalci okoliških vasi. S trakovi in pisanim cvetjem okrašeno drevo so fantje prislonili na Stoničevo graščino, kjer so na oknih čakala dekleta. Le ta so iz drevesa osmukala pisane trakove in cvetje. Medtem so juraši odpeljali Zelenega Jurija do mosta pod cerkvico Sv. Duha in vrgli zeleni koš v reko Dobličico. S padcem koša v vodo, je obredja konec. Najstarejši opis obredja poznamo iz leta 1839, ko ga je v nemščini opisal Johann Kapelle.

Pastirsko jurjevanje

Ta oblika se je v vaseh ohranila do druge svetovne vojne, po vojni pa ni več zaživela. Na Jurjevo, 24. aprila so se zbrali vaški pastirji in enega od svojih oblekli v zelenje ter mu v roke položili ali ozelenelo drevo ali drog okrašen s cvetjem in pisanimi trakovi. Nato so šli koledovat od hiše do hiše. Pred hišo so zapeli:”Prošel je prošel pisani vuzem, došel je došel Zeleni Jure…” Gospodinja jih je obdarovala z jajci in kakšnim novčičem, od Zelenega Jurija pa je odtrgala vejico in jo zataknila za streho rekoč: ”Da bodo kokoši raje jajca nesle.” Če gospodinja ni sprejela jurašev in jih ni želela obdariti, so juraši odtrgali zeleno vejico in jo vrgli čez streho hiše rekoč: ”Da bi nikoli več kokoši jajc ne znesle!” Včasih so še zagrozili: ”Vaša vrata polna blata, vaša hiša polna miša, vaši vrti polni krti!” Tako so juraši obhodili vso vas, nabrane darove pravično razdelili ali pa so si pripravili gostijo.

Zanimivo je, da se je na območju med Adlešiči in Vinico pojavljala oblika Zelenega Jurija v podobi odraslega fanta na belem konju z bandero v roki. V Belo krajino so hodili jurjevat tudi juraši iz Hrvaške.

Tako črnomaljsko, kot pastirsko obredje praznovanja Zelenega Jurija, je zamrlo že pred prvo svetovno vojno, nakar so ga večkrat obujali narodno zavedni učitelji. Dandanes za ohranjanje te šege, ki je bogat in pomemben element nesnovne kulturne dediščine, skrbijo člani folklornih skupin. Črnomaljskega jurjevanja žal nihče ne izvaja več, čeprav si nedvomno zasluži tudi vpis v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.