Razgrabili 2000 pisanic iz Adlešičev

Velika noč – Umetelne belokranjske pisanice in drsanke

Eden od vrhuncev slovenske ljudske umetnosti so belokranjske pisanice in drsanke. »Slovanski narodi imamo lepe primerke krašenja velikonočnih jajc, a naše pisanice in drsanke so samosvoje in prepoznavne. Spadajo v sam vrh evropske tradicije krašenja velikonočnih jajc,« pravi Andreja Brancelj Bednaršek, direktorica Belokranjskega muzeja Metlika. V obsežni zbirki hranijo pisanice, stare tudi sto let.

Danes poznamo pisanke in drsanke predvsem kot mojstrske tradicionalne izdelke, ki so že vrsto desetletij najbolj znan belokranjski spominek. Prvi pa jih je javnosti predstavil Janko Barle, ki je o njih pisal leta 1893 samo zato, »da se stvar, za katero se do sedaj ni nikdo zanimal, povsem ne pozabi.« Razložil je tehniko izdelovanja pisanic, ki so narejene v batik tehniki, kjer površino, ki naj bi po barvanju ostala nepobarvana, zaščitimo z voskom.

Čebelji vosek za prekrivanje

Na prvi pogled se zdi, da je risanje – po belokranjsko pisanje – po jajcu preprosto, toda rokovanje s pisalko oziroma pisačem, držalom z lijačkom, zahteva spretnost. V lijaček se da čebelji vosek, ki se ga nad svečo stopi in poriše jajce. »Ponavadi vidimo ženske, ki so osvojile tehniko in znajo s pisačem narediti prelepe pisanke. A ko se človek tega loti, hitro ugotovi, da to še zdaleč ni preprosto,« razloži Andreja Brancelj Bednaršek. Njihova zbirka to odseva: »Pisanice, ki jih imamo v zbirki, so odsev časa in lahko vidiš zgarano roko, ki se je tresla, ko je delala pisanico.«

Pomemben napotek začetnikom je, da se lotijo preprostejših geometrijskih likov in da jajce s črtami razdelijo na posamezna polja, te pa se potem popolnijo z pikami, spiralami, valovnicami… Pravzaprav je pametno, da človek že pred krašenjem ve, kakšno pisanico bo izdelal: kaj bo bele, kaj rdeče in kaj črne barve – če ostanemo le bi danes najbolj uveljavljenih barvah pisanic.

Nekoč so uporabljali različne naravne barve, saj so rdečo dobili z brazilskim lesom ali pa so v vodo namočili rdeč krep papir. Za rumeno so uporabili češmin in žafran, za sivkasto rdečo jelšo in češnjo, za črno barvo hrast in jelšo. Rdeče-rjavo barvo je dala čebula… Danes za prvo barvanje v rdeči barvi še vedno uporabljajo krep papir, pri drugem pa dajo jajce, ki je na novo porisano z voskom, v hladno in soljeno tekstilno črno barvo in ga skuhajo.

Belokranjski muzej Metlika se je pisanicam in drsankam poklonil s prvo občasno razstavo v devetdesetih, ki ji je sledila razširjena stalna razstava. Leta 1993, ko so izdali knjižico Belokranjske pisanice, je bilo zanimanje zanje že veliko, postale pa so tudi najbolj prepoznaven belokranjski spominek. V zadnji četrtini 20. stoletja so prevladovale črno-belo-rdeče pisanice, jajca pa so začeli pred »pisanjem« tudi izpihovati in skozi luknjici dajati rdečo volno, s cofkom na spodnji strani in zanko za obešanje na zgornji.