Renault Megane; test avtomobila na prvomajskem potepu

Letošnji prvomajski prazniki so bili nekoliko drugačni od predhodnih. Že nekaj let zapored smo se na krajšo ali daljšo pot odpravili z avtodomom, tokrat pa smo krožno pot Črnomelj – Split - Mostar – Sarajevo – Jajce – Banja Luka – Zagreb – Črnomelj, v dolžini dobrih 1.200 kilometrov, prevozili z Renault-jevim lepotcem Megane Grand Coupé. Ob prevzemu vozila v Avtohiši Vrtin sem najprej celo pomislil, da je to večji brat, ki sliši na ime Talisman.

No, Megane z dizelskim agregatom je več kot zadovoljil naša pričakovanja, tako glede prostora in udobnosti, kot tudi glede porabe goriva. Na prej omenjeni krožni poti smo porabili manj kot 70 litrov goriva, kar pomeni povprečno porabo 5,6 litra na 100 kilometrov. Čeprav v specifikaciji vozila piše, da naj bi bila poraba pod štirimi litri, pa se mi glede na način vožnje (predvsem na avtocesti) to še vedno zdi več kot sprejemljiva številka.

Prtljažni prostor je bil dovolj velik za tri različno velike kovčke, hladilno skrinjo, škatlo z različno obutvijo in še nekaj malenkosti. Skratka, kabinski prostor je bil namenjen samo štirim potnikom.

Navigacija, ki je sestavni del opreme vozila Renault Megane Grand Coupé dCi 110 Energy Intens nas je zanesljivo pripeljala do ciljev, ki smo jih vnašali sproti. Kljub temu imamo s sabo vedno tudi avtokarto, ki pa je na tej poti ostala nedotaknjena v predalu pred sovoznikom.

Večina od vas verjetno pozna pot, ki smo jo prevozili v minulih praznikih, verjamem pa, da ima vsak od nas drugačne izkušnje in seveda hotenja, pričakovanja in želje. Z novim Meganom, kot sem že omenil, smo bili več kot zadovoljni, ravno tako z namestitvijo v Mostarju. Za ceno 45€ smo bili nastanjeni v starem delu mesta. Imeli smo dnevno sobo, ki je bila obenem spalnica za dve osebi, otroško sobo in kuhinjo ter parkirišče, ki je bilo zaprto in varovano.

Do starega mostu smo šli seveda peš, saj smo bili blizu. Večerni sprehod se je končal z obilno večerjo in ceno, ki je bila skoraj identična najemu stanovanja. V BiH je uradna valuta konvertibilna marka, katere vrednost je enaka polovici evra in povsod (čeprav neuradno) lahko plačate tudi v €.
Nekaj fotografij mestnega jedra smo naredili v večernih urah, veliko več pa še pred obiskom sonca, saj sva (nekoliko nenavadno za naju!) vstala že ob 5. uri zjutraj in se čisto sama sprehodila po ulicah, ki so običajno polne turistov, trgovcev in domačinov. Zjutraj pa samo ptičje petje, trije psi, ki so se vračali z nočnega potepa in dve mački, ki sta ravnodušno spremljali najino jutranje postopanje po kamnitih tleh.

Naslednji dan smo se odpravili na ogled derviške tekije, ki je postavljen na izviru reke Bune. Pot iz Mostarja je trajala manj kot 30 minut in če ste v teh krajih si Blagaj tekijo le oglejte.

Na poti proti Sarajevu smo se ustavili še dvakrat. Prvič ob porušenem mostu v Jablanici na Neretvi. Ogledali smo si tudi muzej in se nato odpravili v Konjic, kjer so leta 2009 obnovili stari kamniti most, katerega original datira v daljno leto 1682. Za obisk Titovega bunkerja nismo imeli časa, ampak smo se po kosilu odpravili proti Sarajevu.

Tudi v Sarajevu smo imeli apartma v starem delu mesta, blizu Latinskega mostu, kjer je Gavrilo Princip v atentatu ubil avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo.
Tokrat v najemu apartmaja (2 nočitvi 110€) ni bilo parkirišča, zato pa nam je lastnik ponudil brezplačno garažo pri prijatelju. Seveda smo avto odpeljali na varno, saj ga po Sarajevu nismo nameravali uporabljati.

6. april je praznik – dan Sarajeva. In pred dobrimi tremi tedni so ponovno odprli vzpenjačo na Trebevič. V bistvu je niso ponovno odprli, ampak so jo zgradili na novo, saj je bila stara porušena v vojni. Trebevič ni samo odlična razgledna točka, ampak se z njega v dolino vije že razpadla bob steza z olimpijskih iger, ki so v Sarajevu potekale leta 1984. Na bob stezi srečamo Markota Težaka (že drugič, saj smo se srečali že v Mostarju in potem tretjič v Jajcu), ob vznožju hriba pa še ameriškega vojaškega atašeja z ženo, ki je krajši dopust z ameriške ambasade v Ljubljani izkoristil za svoj prvi obisk BiH. Dober razlog za večerno druženje na Baščaršiji …

Obisk dnevne Baščaršije je prinesel samo stroške. Đezve, tepihi, usnjeni pasovi, kava, kovani magnetki in še bi lahko našteval. Pa vendarle so cene občutno nižje kot pri nas. In tudi za vse kupljeno smo našli prostor v prtljažniku »našega« Megana.

Zanimiv je bil obisk sarajevskega predora, ki je med obleganjem mesta v zadnji vojni služil za dobavo hrane, orožja, cigaret in drugega prepotrebnega materiala. Tudi tukaj je vstopnina za odraslega 1€, za otroke pol manj, vendar so se domačini tudi tukaj izkazali z gostoljubnostjo in mlajšim članicam naše družine vstopnine niso želeli računati.

Iz Sarajeva smo se odpravili proti Jajcu. Čeprav je bil del poti med Mostarjem in Sarajevom izredno slikovit, tudi cesta proti Jajcu ni bila dolgočasna. Samo Jajce na nas ni pustilo kakšnega globjega vtisa. Slap v središču mesta je res nekaj posebnega, a kraj ni ravno čist in kljub uri, ki bi bila primerna za osrednji dnevni obrok, smo se raje odpeljali proti Banja Luki.

Na poti proti drugemu največjemu mestu v BiH nas je fasciniral kanjon reke Vrbas, ki med zelenjem okoliških bregov ostro reže svojo pot med skalnate masive. Res veličastno.

V nadaljevanju poti je bil naš cilj le še domača postelja. Na srečo nas na mejnem prehodu med Bosno in Hrvaško policisti skoraj niso zaznali in do Vinice smo lahko test Megana nadaljevali v šesti brzini.