S kresno nočjo se končuje ladarska doba

Na kresno noč, 23. junija, se končuje takoimenovana 'ladarska doba', ki označuje obdobje od Jurjevega pa do kresovanja, godu sv. Janeza Krstnika.

Jurjevo ni domač le nam, temveč je poznan v mnogih kulturah. Lik nosi v Beli krajini in širši okolici sicer ime Zeleni Jurij, vendar pa, ko se poglobimo v zgodbo, odkrijemo, da je lik poznan po vsej slovanski Evropi pod imeni Zeleni Jurij, Zeleni Juraj, Šentjurij, Jarilo ali Jarylo, Vyrej, Vesnik itd. Praznik jurjevega pa najdemo tudi pod imeni Đurđevdan, Ederlezi, Hidderlez itd.

Jurij v tem času potuje po deželi in sreča svojo nevesto, poroka se ima zgoditi ravno na kresni dan. Ker je Jurij sin najvišjega slovanskega boga Peruna, imenovanega tudi gromovnik, ki obvladuje zgornji svet in se vozi na sončni kočiji je ta poroka označena tudi kot 'sončeva ženitev'. V tem času je tudi poletni sončev obrat oz. solsticij, ko je dan najdaljši in ima največjo moč, ter noč najkrajša. To je torej čas veselja in blagostanja, poletni čas. Če do božanske poroke ne bi prišlo, tudi klasje ne bi rodilo in bi bilo preživetje dolge zime vprašljivo. Po veselem in plodnem poletju pride jesen, ko narava odvrže liste, narava umira in nastopi zima. V tem času tudi Jurij nadaljuje svojo pot, pot v deželo mrtvih. Spomnimo se namreč, dolgih zimskih noči, vse je mokro in hladno, prav tako kot tudi spodnji svet boga Velesa, ki je v jesensko-zimskem času vladar sveta.

Za kresno noč verjamejo, da je najbolj skrivnostna noč v letu, prežeta s svojo magijo. Na ta večer se sliši in razume govorico živali, možno je priklicati hudiča ali pa najti skrivni zaklad. Tudi rastline nabrane na ta večer, kot npr. kresne rože ali praprot imajo svojo moč. Imajo namreč magično obrambno funkcijo zoper hudo uro, ogenj ali kače. Ljudje so te rastline pogostoma zatikali za okna, vrata ali jih položili ob njive.

Med najbolj značilne obrede kresne dobe sodijo obhodi 'ladaric', poimenovanih po slovanski boginji ljubezni in zdravja. Ladarice so bile njene svečenice. V Beli krajini jih poznamo pod imenom 'kresnice'. Dekleta, kresnice, so se tako najprej udeležila kresovanja, potem pa prepevajoč obhodila polja, vinograde in vaške hiše. Za njihovo pesem je značilno, da se ne sme nikoli prekiniti. Peti kresno koledno pesem ni lahko in dekleta so morala biti dobro izurjena. S petjem pričneta prva skupina, nato pa v pesem 'vpada' druga ter ponavljata vsako vrsto besedila, npr. 'Daj nam bože dobro leto'. Tako pojejo nepretrgoma, dokler ne obhodijo vseh hiš v vasi. Če se bi pesem prekinila, bi to pomenilo nesrečo za hišo, v najhujšem primeru mrliča v hiši, pred katero se bi pesem ustavila. Tako so obhodi trajali pogostoma vso noč do zore. Za svoje dobre želje so prejele od vsake hiše darove, moko, jajca, kakšno pogačo ali kaj denarja.

Z 24. junijem se tako konča izjemno pomembno obdobje šeg v slovenski ljudski kulturi, ki imajo svoje korenine globoko v slovanski oz. praslovanski tradiciji.