Semič v starih cajtih (100)

Dimnik v Radohi.

Pripoveduje: Blaž Kočevar.

Zaradi aktualnih tem Ta veseli dan kulture in 50-letnica hotela Smuk šele danes objavljamo obljubljeno nadaljevanje zgodbe o tovarni Radoha.

Razglednico dimnika je posnel fotograf Foto ateljeja S. Maraž iz Črnomlja. Prikazuje zaključna dela na dimniku lesne tovarne v Radohi pri Gornjih Lazah. Skozi dimnik so odvajali dim iz parnega stroja, ki je poganjal veliko žago. Ker so kurili pretežno svež les, je iz dimnika stalno močno kadilo.

S tem je povezan rek, s katerim so domačini označili posebno strastnega kadilca: "Kadi, kot dimnik v Radohi."

Za zgodovinarske sladokusce pa še naslednji dopolnjeni podatki:

Zvesti spremljevalec naših "semiških starih cajtov", Anton Marjanovič z Gornjih Lazov, mi je prijazno posredoval fotokopijo članka Borisa Dolničarja, z naslovom "Gornje Laze (Radoha): Na veliko so sekali in predelovali les". Članek je bil objavljen v časopisu Kmečki glas (neznan datum izida članka).

V zapisu so naslednji zanimivi podatki:

Leta 1892, ko je dr. K. Goriany postal lastnik obsežnih gozdov Peščenika, je nastalo gozdarsko naselje Radoha. Zgradili so parno žago. Že pred odprtjem belokranjske železnice, leta 1914, so obratovanje žage povečali in razširili s parilnico in sušilnico za les.

Les in polizdelke so prevažali s konji. Proizvajali so deske, parket, sedala in naslonjala za stole, vezan les, furnir, drva za kurjavo in v gozdu kuhali oglje. Lokomotivi, ki sta vlekli vagončke po gozdni železnici, sta se imenovali Zora in Matilda. Delavci so za prvi maj lokomotivi in vagončke skrbno očistili, okrasili in se odpeljali na prvomajski izlet, oziroma veselico.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije, izvemo o lesni tovarni Radoha tudi naslednje:

- med prvo svetovno vojno žaga ni delovala.

- V letih 1921 in 1922 so povezali žago v Radohi s trikilometrsko gozdno železnico, tirne širine 60 cm, z železniško postajo Rožni Dol.

- Ko je žaga delala s polno močjo, so progo podaljšali v več smeri s progovnimi odseki, dolgimi do 2 km. Skupna dolžina prog je znašala 47 km.

- 24. julija 1942 je italijanska vojska tovarno uničila.

- Leta 1951 so tire demontirali in prodali za staro železo. Lokomotivi naj bi odprodali premogovniku Senovo, po drugi bolj verjetni varianti pa naj bi šli med staro železo.

Podatki so iz knjige dr. Tadeja Brateta, Gozdne železnice na Slovenskem, ki jo je izdal ČZP Kmečki glas v Ljubljani, 1994.