Semič v starih cajtih (126)

Franci Derganc, človek srčne kulture

Pripoveduje: Blaž Kočevar

Tokrat se spomnimo Semičana Francija Derganca. Čeprav je od njegove smrti minilo že skoraj 30 let (1924 – 1993), ga mnogi starejši ohranjamo v lepem spominu. Bil je sin znanega posestnika, trgovca in gostilničarja Franca Derganca.

V otroških letih se je pri vožnji z vozom ponesrečil in je vse življenje težko hodil. Kljub invalidnosti se je rad družil z vrstniki in bil med njimi zelo priljubljen.
Med drugo svetovno vojno je idejno in materialno podpiral fante, ki so delovali proti okupatorjem naše domovine.

Po vojni so oblasti zaplenile njegovi družini velik del premoženja; med ostalim tudi eno najbolj znanih semiških gostilniških zgradb (glej fotografijo, objavljeno na naši spletni strani 6. 11. 2020).

Kljub krivicam, ki jih je doživela njegova družina in on sam, je ostal prijazen in razumevajoč do sočloveka, ki se je znašel v stiski. Mnogi so se zatekli k njemu po nasvet in pomoč, ki jim je ni nikoli odrekel. Sestavljal jim je dopise, prošnje in pritožbe; pomagal je mladim, da so lahko odšli v svet za boljšim kosom kruha.

Bil je človek mnogih zamisli, ki jih je znal tudi uresničiti. Prvi je spoznal možnosti in pomen turizma v Semiču. Ustanovil je semiško turistično društvo in bil njegov glavni motor. Kot zagnan amaterski fotograf je fotografiral mnoge osebe, prireditve, krajevne zanimivosti in jih tako ohranil za naslednje rodove. Bil je prvi semiški snemalec dogodkov na filmski trak. Redno je dopisoval v časopise in poročal o vseh pomembnejših dogodkih.

Franci je bil srčno dober človek, ki je naredil veliko dobrega za ljudi in naš kraj. Za svoja plemenita dejanja ni nikoli prejel družbenega priznanja, čeprav si ga je prav gotovo več kot zaslužil. Zato je prav, da se mu vsaj mi s to predstavitvijo ob slovenskem kulturnem prazniku, poklonimo z globoko hvaležnostjo.

Na fotografiji od leve proti desni: Franci Derganc, Jože Mernik, ?, Lojze, Vojko in Anton Kočevar, Stane Golobič, Tomaž Kočevar in Milan Švajger.