Semič v starih cajtih (129)

Partizanka Tonka

Pripoveduje: Blaž Kočevar.

Med semiške posebneže vsekakor lahko uvrstimo Tonko, dobrodušno ostarelo ženičko, ki smo jo opažali v devetdesetih letih, ko je po Semiču stalno prenašala polivinilaste vrečke, v katerih je imela verjetno shranjene največje osebne ''dragocenosti''.

Malina Antonija, kakor se je Tonka uradno imenovala, je bila rojena leta 1922 v Kašči pri Semiču. Njena mama je bila porodniška babica in je službovala po najrazličnejših krajih tedanje Jugoslavije. Zato je Tonka prvih deset let otroštva preživela pri starih starših Malinatovih v Kašči.

Desetletna je odšla k mami, ki je službovala v Makedoniji, nato na Kosmetu in nazadnje v Srbiji. Obiskovala je najrazličnejše šole in nazadnje srednjo medicinsko šolo v Beogradu, dokler zgradbe niso Nemci pri bombardiranju porušili.

Tonka je odšla v partizane. Kot bolničarko so jo vključili v sanitetno enoto 17. udarne divizije. Po osvoboditvi je kot medicinska sestra službovala v Prekmurju.

Zaradi doživetih vojnih grozot in nesrečne ljubezni, so se je lotile duševne težave. Leta 1961 je samovoljno zapustila delovno mesto. Nemočna se je zatekla k sorodnikom v Semič, ki so ji nudili zavetje več kot 10 let.

Končno je kot aktivna partizanka dobila v Semiču ''borčevsko'' garsonjero in tudi ustrezno pokojnino.

Ko je onemogla, so jo namestili v črnomaljski dom starostnikov, kjer je leta 2003 zaključila svojo burno življenjsko pot. Pokopana je pri Sv. Roku, v družinskem grobu Kočevarjevih.