Semič v starih cajtih (220)

Stane Lušin – velik človekoljub in vzoren planinec

Stane je bil rojen leta 1897. Mlada leta je preživel v Sodražici. Šolal se je na ljubljanskem učiteljišču. Zaradi sodelovanja pri organizaciji študentovskega štrajka proti avstrijskim oblastem so ga leta 1914 iz šole izključili. Med prvo svetovno vojno je nekaj časa preživel v italijanskem ujetništvu.

Med obema svetovnima vojnama je delal v Gozdni upravi. Pred drugo svetovno vojno je prišel v Semič. Med vojno je deloval kot aktivist v Okrajnem odboru Semič. Po vojni je delal nekaj časa v Lesnem industrijskem podjetju Novo mesto, nato pa je postal tajnik Okrajnega odbora Rdečega križa Črnomelj. Sam je bil vesten krvodajalec in je daroval skupno 22 litrov krvi.

Posebno velike zasluge pa je Stane imel za razvoj planinstva v Beli krajini. Bil je tajnik Planinskega društva Črnomelj in glavni organizator gradnje med drugo svetovno vojno požganega planinskega doma na Mirni gori. Vestno je vodil vse administrativno in finančno poslovanje pri izgradnji.

Bil je tudi načelnik markacijskega odseka in gospodar Planinske postojanke na Mirni gori.

Januarja 1956 se je s semiške železniške postaje peš odpravil na Mirno goro. Kot tajnik društva in gospodar doma je nameraval pregledati poslovanje in opraviti letno inventuro. Pri železniški postaji Semič je v jutranji temi zgrešil stezo, padel čez visoko škarpo in se težko poškodoval. Zaradi notranjih krvavitev je umrl v novomeški bolnišnici.

Stanetu je vseskozi zvesto stala ob strani njegova žena JULIJA. Med drugo svetovno vojno je poučevala na šoli Semič. V Ovnovi hiši v Stranski vasi je poučevala kar 50 otrok. Nato je bila upraviteljica šole Semič, dokler je niso premestili na partizansko gimnazijo v Črnomelj. Moža Staneta je redno spremljala na planinskih poteh in mu pomagala pri njihovem označevanju .

Na fotografiji neznanega avtorja iz leta 1955 sta Julija in Stane Lušin fotografirana pred planinskim domom na Mirni gori.