Semič v starih cajtih (274)

Italijanska okupacija Semiča

Avgusta leta 1941 je takratnim italijanskim okupacijskim silam lojalen časopis Slovenski narod poročal o obisku komisarja Ljubljanske pokrajine Emilija Graziolija v Semiču (17. 8. 1941).

Poročevalec je napisal: ''Na trgu Bruna Mussolinija (današnjem Štefanovem trgu) se je zbralo veliko število Belokranjcev. Komisarja sta pozdravila v imenu domačinov župnik in župan (po uradni dolžnosti - opomba Blaž). Zaigrali so himno italijanskega Imperija in dvignili na drog italijansko zastavo.

Visoki Komisar je nagovoril zbrano prebivalstvo in se zahvalil za prisrčen sprejem, ki mu je najboljši dokaz vdanosti in lojalnosti domačega prebivalstva do fašistične Italije. Izrazil je prepričanje, da med zdravim kmečkim prebivalstvom ne morejo uspeti ideologije, ki hočejo uničiti družino, vero in civilizacijo'' (povzetek članka).

Tako so se italijanski okupatorji ''zelo kulturno'' za skoraj dve leti in pol trdno ugnezdili v Semiču. 840 vojakov 23. pešpolka Como je zasedlo gasilski, sokolski, prosvetni dom in obe šoli. Vse slovensko ozemlje, ki so ga okupirali, so nameravali priključiti fašistični Italiji.

Zato so kmalu začeli kazati svoje prave ''civilizacijske'' namene.

Semič so obdali z bodečo žico, bunkerji, zastraženimi prehodi in s tem domačinom popolnoma onemogočili svobodno gibanje.

Neusmiljeno so preganjali in pobijali domoljube, ki se jim niso hoteli podrediti.

Številni spomeniki po naši občini obtožujoče pričajo o mnogih krvavih italijanskih zločinih (pokopališče sv. Duh, Tri roke, Gornje Laze, ...).

V enem popoldnevu so Italijani po semiški gori požgali 58 hiš, gospodarskih poslopij in zidanic.

Poleti 1942 so iz semiške občine izgnali v koncentracijska taborišča več kot 500 ljudi, od katerih se mnogi (predvsem z Raba) niso nikoli več vrnili.

Vendar Semičanov niso pokorili. Ljudje so se okupatorjem odločno uprli s silo in se jim oddolžili za povzročeno gorje.

Postopoma je fašistična zver omagovala in slednjič omagala. 8. septembra 1943 se je osramočena in poražena zavlekla nazaj v svoj italijanski brlog.

Pričujoča fotografija iz časopisa Slovenski narod naj priča in spominja na tragične stare ''cajte'', ki so jih Semičani preživljali med drugo svetovno vojno.

Na njej vidimo na levi strani staro šolo (danes Muzejska hiša), v sredini Anclovo in Čoflovo hišo (danes Pod gankom) ter desno Štrumbljevo hišo; predvsem pa mrke obraze domačinov med številnimi italijanskimi vojaki (pogled od cerkve proti zahodu).

Podatke in fotografijo iz časopisa Slovenski narod mi je posredoval Gregor Kočevar.