Spominska slovesnost ob stoletnici rojstva Vilme Bukovec Kambič

Ob stoletnici rojstva Vilme Bukovec Kambič je bila 27. februarja 2020 v Galeriji Kambič v Metliki spominska slovesnost. Ob predstavitvi monografije Vilma Bukovčeva, primadona za vse čase se je z avtorjem knjige Markom Koširjem pogovarjala Andreja Brancelj Bednaršek. Številne obiskovalce prireditve pa je ob spremljavi pianistke Aleksandre Naumovski Potisk z vrhunskim petjem navdušila sopranistka Urška Kastelic.

Vilma Bukovec je bila rojena 27. februarja 1920 v Trebnjem na Dolenjskem. Maturirala je na novomeški gimnaziji in se vpisala na Pravno fakulteto v Ljubljani, hkrati pa na Glasbeni konservatorij in študirala petje pri J. Foedransperg. Na enem izmed predvojnih pevskih tekmovanj, ki jih je organizirala ljubljanska Opera, je zasedla prvo mesto. V letih 1942–43 je bila internirana v Italijo. Študij solopetja je nadaljevala po vrnitvi iz internacije pri prof. A. Darianu in bila na začetku leta 1944 angažirana v zbor ljubljanske Opere. Že po dveh mesecih je debitirala kot solistka z vlogo Siebel v Gounodovem Faustu. Njena prva glavna vloga je bila Marinka v Prodani nevesti B. Smetane, s katero se je po štiridesetih letih aktivnega petja leta 1982 tudi poslovila z odra ljubljanske Opere in baleta SNG. Umrla je 7. decembra 2016 v Ljubljani, pokopana pa je v Metliki.

Prepela je malodane ves železni operni sopranski repertoar, od najbolj lirskih, kot je Manon v istoimenski Massenetovi operi, do izrazito dramskih vlog, kakršna je Tosca v istoimenski Puccinijevi operi. Največje uspehe pa je doma in v tujini dosegla z vlogami Čo-čo-san, Margarete, Kerubina, Mimi, Marinke, Jenefu, Thais, Salome. Ves povojni čas je bila ena glavnih sopranistk takrat še številčnega solističnega pevskega ansambla Opere in baleta SNG v Ljubljani. Kot solistka je bila redna gostja številnih odrov v Belgiji, Bolgariji, Češkoslovaški, Egiptu, Franciji, na Kitajskem, Poljskem, v Romuniji, Sovjetski zvezi, Španiji. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja doma in v tujini, med drugimi Prešernovo nagrado za naslovno vlogo Manon v istoimenski Massenetovi operi (1957) in Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju opernega pevskega poustvarjanja (1982).