Štefanovo

Dan po božiču je praznik sv. Štefana (26. december), zavetnika živine, zlasti konjev. Raziskovalci menijo, da je nadomestil kako pogansko božanstvo, morda slovanskega Velesa ali Volosa, boga čred in živine.

Cerkev sv. Štefana slavi kot prvega mučenca. Bil je jeruzalemski diakon, ki so ga zaradi oznanjanja krščanske vere obsodili na smrt s kamenjanjem. V srednji in severni Evropi je znan kot zavetnik konj.

Simbolni pomen štefanovega najdemo v zdravju in lepem ravnanju s konji in drugimi živalmi.

Po navedbi etnologa Nika Kurenta v Prazničnem letu Slovencev ljudsko izročilo pripisuje sv. Štefanu čudodelno moč, saj je z znamenjem križa ukrotil divjega konja, da je ta pokleknil predenj. Štefan je bil od nekdaj priljubljen ljudski svetnik, zato so se ob njegovem godu razvile številne šege in navade, med katerimi izpostavljamo blagoslov konj, vode in soli.

Ponekod še vedno kmetje blagoslovljeno sol dajo živini, da bi ostala zdrava. Z njo potresejo travnike in polja, da jim nevihta ne bi škodovala, nekaj blagoslovljene soli pa shranijo za zdravilo. Tudi blagoslovljeno Štefanovo vodo so kmetje imeli vedno pri roki, ko se je bližala huda ura in so kropili z njo po hiši in okoli nje. Da ima blagoslov konj resnično dolgo tradicijo priča rokopis iz 10. stoletja, ki je nastal v nemškem mestecu Trierju. O imenitni slovesnosti blagoslovitve konj na slovenskem pa je prvi poročal polihistor Janez Vajkard Valvasor v knjigi Slava vojvodine Kranjske.

Ste vedeli, da so hlapci in dekle imeli na štefanovo prost dan in tedaj so si privoščili kak »štefan« vina? Svetnik Štefan je namreč pustil svoje ime tudi v ljudski merski enoti: štefan (dva litra).

Na fotografijah blagoslov konj v Semiču, 26. 12. 2018.