Strnjen izpis predavanja Nare Petroviča v Črnomlju

Čeprav ni ravno zadnja "novička" se zapis z Narinega predavanja v Črnomlju splača prebrati:

"Naj prosim dvigne roko, kdor ni odvisen.

(Tišina. Smeh. Premor.)

Lepo. Razumeli ste me. V družbi se radi predalčkamo – nekateri dobijo etiketo »odvisnik« (ostali pa, češ, nismo). Razlika med nami je le v tem, kaj je opredeljeno kot družbeno sprejemljivo in kaj kot nesprejemljivo.

Slišal sem za zdravnika, ki je govoril bolnikom: »Ni problem cigareta. Skadi ti cigareto, ne pa da ona kadi tebe.« Poznate koga, ki je kadil vse življenje in doživel 90 let? To so ljudje, ki zares kadijo cigarete. Tisti, ki umrejo mladi, so ti, katere kadijo cigarete.

V ozadju odvisnosti je problem, ki ga je zelo lepo povzel Duško Radović: »Človeku ni teško biti tako nesrečen, da začne piti. Ljudi bi morali odvajati od nesreče, ne od alkohola. Nesreča je večje zlo.«

Hitro se nam zgodi kaj takega, od česar postanemo zadosti nesrečni, da gremo iskat tolažbo v pijači. Potem se strokovnjaki lotijo reševanja problema alkoholizma, pa bi bilo bolje, če bi reševali problem nesreče. Je kdo tukaj, ki ni nikoli nesrečen? (Tišina … Smeh.)

Nevidni predmeti odvisnosti

Kaj naša družba doživlja kot odvisnosti, zasvojenosti?

(Ljudje naštevajo:) droge, opij, heroin, tobak, marihuano, denar, internet, delo, razmišljanje. (Smeh.)

Nedavno sem videl zabavno sličico, na kateri vidno opit možakar sedi pred direktorjem, očitno je prišel na pogovor za službo. Direktor mu reče: »Oprostite, narobe ste prebrali, iščemo deloholike.« (Smeh.) Odvisnost od dela je dejansko velik problem v naši družbi.

Kaj še?

(Ljudje naštevajo:) hrana, kava, hazarderstvo, ljubezen, odnosi, seksualnost.

Poleg naštetih družbeno opredeljenih odvisnosti obstajajo tudi odvisnosti, ki so tako skrite, da jih niti ne vidimo. Če bi imeli oči na zadnjici, bi videli tisto stvar, od katere smo vsi odvisni, pa nanjo niti ne pomislimo.

Ali smo odvisni od stolov?

(Otroka:) Ne vem … ne.

A jih damo stran in vidimo, kako bo?

(Otroka sedeta na tla.)

Otroci nimajo težav! (Smeh.) Vidva še nista odvisna od stolov! Aplavz! (Aplavz.)

Vsi, ki smo navajeni na stole že vse življenje, smo dejansko odvisni od njih, pa niti ne vemo, da smo, ker so tako vsakdanji. Stol ni ožigosan kot slab. Droge so raziskane: škodijo. Internet je raziskan: škodi. Kakšna pa je lahko škoda od stola?

Z navado, razvado, celo odvisnostjo od stola je povezano nekaj, česar ni pri drugih odvisnosti: odsotnost občutka krivde in družbenega pritiska. Eno je telesni »trip«, ki se človeku zgodi na drogi, drugo pa je psihološki »trip«, ki pride zraven. Ta drugi »trip« je: obsojanje, krivda, bes, grozno počutje, dodatno poglabljanje nesreče, v kateri smo že itak … Pri stolu vsega tega ni, zato se je od stola lažje odvaditi; odvadimo se le od stola, ne pa tudi od vse navlake, ki je prisotna pri drugih odvisnostih. Zato se je odvaditi od kave ali alkohola ali cigaret tako težko.

Moje priporočilo, kje sploh začeti, je: počepnite na stranišču! To je pravilen položaj za kakanje. Nimate občutka krivde, ni družbenih pritiskov … (Smeh.) Niste »zaciklani« v glavi, kaj je prav in kaj ne, zato je to mnogo lažje storiti, kot ubogati nasvet: Nehajte kaditi ali piti … čeprav je pri slednjem zraven še družbeni pritisk in znanstvena razlaga.

Čim prej na avtopilota!

Na predavanje navadno pridemo in ga poslušamo v taki postavitvi, v kakršni smo zdaj. Temu pravimo avtobusna postavitev. (Smeh.) Vsi gledamo v isto smer in se »peljemo« v isto smer.

V družbi smo navajeni, da so določene stvari takšne, kot pač so. Mislimo, da nimamo moči, da bi spremenili takšne kolektivne navade. Individualne navade, o katerih smo govorili, in individualne odvisnosti so eno. Kolektivna odvisnost je nekaj drugega, a še vedno je odvisnost. A nam se zdi samoumevno, da tako pač je. In sedimo. Imamo moč to spremeniti?

Izzivam vas, da spremenite postavitev, v kateri sedite, in naredite recimo krog ali jajce. Gremo!

(Hrup premikanja po prostoru.)

Povejte: kaj se je spremenilo?

(Ljudje:) Lažje se vidimo. Nihče ne diha za ovratnik. Odprti smo za komunikacijo.

Prej sem bil jaz center in sem komuniciral z vsemi vami, zdaj pa vi lažje komunicirate drug z drugim. S tem smo odprli polje vzajemne komunikacije. Kaj še?

(Ženska:) Dovolj je prostora za ples. (Smeh.)

(Otrok:) Lažje se bomo fotografirali.

Super: pametni telefon, in gremo 360! (Smeh.)

Zakaj sem se posvetil kolektivnim navadam, ki jih jemljemo kot samoumevnosti? Ker so prav tako pomembne in korenske kot individualne navade. Če sem odvisnik kot posameznik, ni to nič manj pomembno kot v primeru, ko smo od nečesa odvisniki kot skupnost, ljudje, celota: od vzorcev vedenja, navad, dinamik, s katerimi živimo.

Pri ljudeh učni proces poteka tako, da se možgani trudijo čim prej preklopiti na avtopilota. Ko se učimo voziti kolo, na primer, je na začetku težko, ne gre in ne gre … ko pa se veščina usede, postane del nas in ne razmišljamo več. Podobno je na vseh področjih: ko se nečesa naučimo, to postane del nas.

Pri družbeni organizaciji prav tako: navadimo se na takšno družbeno organizacijo, kakršna je. Pač gremo v službo – in tudi to je lahko odvisnost.

(Punčka:) Iti v šolo tudi.

Ja, iti v šolo tudi. (Smeh.)

Neodvisno bos med obutimi

Družba takšne odvisnosti tolerira. Če kdo hoče izstopiti iz družbenih vzorcev, pa ga potegne nazaj. S tem se nenehno srečujem, ko pridem kam bos.

Govorimo, da se odločamo po zdravi pameti, po modrosti, po znanosti … ampak poglejte zdaj to: proučil sem zgodovino in dizajn čevlja, našel sem na stotine študij, ki dokazujejo, da je čevelj nepotreben in se odločil biti bos. Pa mi drugi brž rečejo: »Ej, ne bodi bos!«

Zakaj?

»Ehm … ker se boš prehladil!« (Smeh.)

V bistvu je glavni problem pri bosonogosti socialni pritisk. Ves čas srečujem pritisk, ko me ljudje hočejo spraviti v normo.

(Moški:) V čevelj. (Smeh.)

Ja, hočejo me »unormiti«.

Znotraj norme je ogromno tega, o čemer se nihče ne sprašuje. Mehanizem v možganih, ki čim prej ustvari avtopilota, povzroči, da se ne sprašujemo več, ali je kaj prav ali ne.

(Fantek:) Kako je pa pozimi biti bos?

Saj si že, poglej se?

(Fantek:) Ja, tukaj … in po vrtu.

No vidiš, prav to je moje vprašanje: Tu ni noben problem biti bos, ampak vsi ostali so obuti, si opazil? Edino mi trije smo bosi. (Nara pokaže nanj in na drugega fantka.)

(Punčka:) A, vi ste potem pozimi vedno v hiši? (Smeh.)

Ne. Le vabim vas k razmisleku. zakaj bi bil v hiši obut, ko pa je toplo? Tudi če se obujem, ko grem ven, zakaj se ne bi sezul, ko pridem noter?

(Punčka:) A potem niste vedno bosi?

Obut sem le takrat, ko je res mraz.

Spreminjanje normiranosti

Kar pravkar opisujem, je, kako norma vpliva na nas: stvari kar ponavljamo. In prav to je naša temeljna narava: ponavljati stvari, ki smo se jih naučili. Kar je v naravnem polju, je naravno. Tako ustvarimo vzorce, ki sledijo naravnim ritmom in si s tem olajšamo preživetje.

Ko se na nekaj navadimo, utečemo v to: zjutraj cigareta, zraven kavica … ker tako paše! Iz tega se potem težko iztrgamo, saj postane del nas. Izstopiti iz tega vzorca je izredno težko. A ne obsojajte se, če kakšne razvade ali odvisnosti ne morete spremeniti kar takoj čez noč. Potrebno je veliko uvajanja v nekaj drugačnega, da se to zgodi.

Krog, ki smo ga oblikovali, simbolizira podporno okolje, ki je potrebno, da spremenimo neko navado, ki jo prepoznamo kot škodljivo zase. Če imamo krog ljudi, ki nas razumejo, vidijo, je potem to stvar mnogo lažje narediti. Imate okrog sebe ljudi, ki vas razumejo?

(Ženska:) Ja.

In kako se počutite ob tem? Pomaga?

(Ženska:) Ja. Ne potrebujem, da naredijo kaj namesto mene. Že to je velika opora, da lahko povem …

Kaj pa: a imate prijatelje, ki vam dajejo potuho?

(Ženska:) U, to je pa dobro vprašanje! (Smeh.)

Stopiti iz norme je vedno težko. Prav pride zmožnost biti malce klovnovski. Potem se lahko celo zabavamo. Če jemljemo sebe preveč resno, potem nastopijo težave. Podobno je pri vseh navadah, razvadah in odvisnostih: če sami sebe jemljemo preveč resno v neki vlogi in tudi če družbo jemljemo preveč resno.

Na začetku sem rekel: Nesreča je večji problem kot vino. V vinu utapljamo nesrečo. Mogoče bi se morali pogovarjati in reševati problem nesreče. Zanimiv paradoks je, da so prav tiste družbe, ki so najbolj bogate, tudi najbolj nesrečne. Eden največjih problemov odvisnosti v družbi izvira iz materialnega preobilja. Če imate le dve izbiri in izberete eno, je manj dvomov, manj težav pri odločanju. Če imate tisoč izbir, pa vedno ostaja problem, ker ne veste, ali ste izbrali pravo. Sledi notranja stiska.

Škodimo sebi ali drugim?

Prijateljica, ki je padla v brezno partijev in drog, je kasneje našla zavetje pri Krišni. Srečala je Boga … in v njem tudi drugo odvisnost.

(Moški:) Duhovno …

Ja, duhovna, religiozna odvisnost. In zdaj šok! Če smo lahko odvisni še od duhovnega, potem pa res fak!! A obstaja varen svet, kjer ni odvisnosti?

(Moški:) Saj to ni problem, problem je če ti komu drugemu škodiš. Če si samo odvisen, je tvoja stvar.

Hvala za to misel! Kaplja čez rob pri odvisnosti je, če zagrenimo življenje nekomu drugemu s svojo odvisnostjo. Če sebe uničim, je to en nivo odvisnosti. Če pa z odvisnostjo uničujem svoje socialno okolje, je to veliko hujše.

S tem pridemo do ključnega vprašanja meje. Navada in razvada sta še neškodljivi. Odvisnost in zasvojenost pa vodita v smeri, ko uničujemo sebe ali pa nekomu postanemo breme.

Nič ni slabo

Po mojem ni prav ničesar opredeljevati kot slabega. Niti heroina, niti kokaina, niti … ničesar. Beli sladkor je bil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja na isti polici v lekarnah kot heroin in kokain.

(Ženska:) Saj od belega sladkorja umre več ljudi kot od kokaina in heroina …

(Moški:) Kaj bi šele bilo, če bi bila danes heroin in kokain na istih policah kot beli sladkor. (Smeh.)

Pa po isti ceni, ne? (Smeh.)

Problem je prepoved. Kar je prepovedano in celo kaznivo, je najbolj privlačno – zlasti v najstniških letih. Vse tisto, na kar se navlečemo v najstniških letih, je seme največje odvisnosti. In prav na sladkor se navlečemo že od zelo, zelo malih nog.

Vprašanje je: Kje je meja? Kje je zdravo socialno okolje? Takšno okolje, v katerem lahko pustimo ljudem, da si izberejo kar koli, in zaupamo, da ne bodo škodili sami sebi. Kot pri plemenskih ljudstvih, ki so sicer uživala halucinogena sredstva, a z namenom; pridodali so jim višji namen.

In tudi če z odvisnostjo uničujem le samega sebe, še vedno ostaja odprto vprašanje: Čemu pa bi se sploh uničeval? Kakšno opravičilo imam?

Duhovni »alkohol«

Vsak od nas živi s tegobo: Kako naj v življenju izbiram, da bo dobro zame in za moje okolje. Verjetno si eksplicitno ne postavljamo tega vprašanja, ampak to je naše prizadevanje. Hočemo dobro za svoje vnuke, otroke, zase, za prijatelje. Potem pa, ker smo na avtopilotu, govorimo eno: »Hočem ti dobro, res te imam rad …«, in obenem povzročamo temu istemu človeku bolečino in škodo. Avtopilot nas zapelje. Imamo nek namen, toda avtopilot nas zavrti drugače.

(Ženska:) Ne bi rada užalila nikogar vernega, ampak rekla bi, da je vera seme odvisnosti. Tudi, če nismo verni, nas je nekdo vzgajal v njenem duhu. In krivda se prenaša iz generacije v generacijo.

Prav to mi je grozljivo pri radikalnih vernikih: muslimanih, krščanih … vseh. Ne smem ničesar narediti, ne smem ničesar vprašati, ne morem ničesar obrazložiti in utemeljiti … vzamejo si kar pravico izvajati nasilje nad menoj, ker sem užalil njihova verska čustva. Ne mislim le na muslimane, ampak na vse dogmatske kulture. Takšna kultura si vzame višji status: njeni pripadniki so onstran splošne kulture bivanja in lahko izvajajo takšno ali drugačno nasilje nad drugimi samo zato, ker mi ne spoštujemo neke njihove dogme. Halo!? Užalil sem vašo laž, izpostavil iluzijo, vas izzval, in ker se zato slabo počutite, si vzamete pravico biti do mene nasilni … Ne zdaj eliminirati mene, eliminirajte laž, iluzijo!

Prav duhovna odvisnost je temelj večine odvisnosti.

Znanstveniki so prepoznali tri stopnje duhovne odvisnosti: prva je spoznavanje, zanos, ekstaza, idealiziranje, mistificiranje, slepa vera. Druga je, ko se zakoreninimo v navade določene duhovne prakse; vse je domače, vemo, kako zjutraj vstati, kako meditirati, sesti, vstati, pojesti, kako hoditi, piti, ravnati s predmeti … vse to postane del avtopilota. Tretja stopnja je, ko začnemo dvomiti: kaj je smisel tega, kar počnemo.

(Moški:) To je isto kot v zakonu. (Smeh.)

V zakonu je res isto! (Smeh.)

(Moški:) Če pridemo do dvoma, je dobro. Problem v današnji družbi je, da ljudje ne pridejo do dvoma.

Ko pri duhovni odvisnosti pride do dvoma, se zgodi kognitivna disonanca. Ko spoznamo nekaj novega, kar je v nasprotju s tem, kar je za nas utečeno, se v nas zgodi bolečina. Moramo se odločiti, ali bomo ostali pri tem, kar nam je znano, kar nam teče že veliko let, ali pa bomo sprejeli nekaj novega, za kar vemo, da je bolj prav in smiselno – hkrati tudi novo. Stara navada je silovita in navadno zmaga.

Odvisnost od vode

(Ženska Nari prinese kozarec vode. Zahvali se.)

Vidite, kako skupina prepozna potrebe enega posameznika, ki je v tem trenutku v službi celotne skupine.

(Ženska mu hoče odvzeti kozarec.)

Kar zadržal bom kozarec, navezal sem se nanj. (Smeh.) Odvisen sem od vode. (Smeh.) Ne morem brez nje, vsak dan je spijem vsaj liter.

(Ženska:) Meni se zdi, da je veliko ljudi odvisnih od vode v smislu, da pretiravajo s pitjem vode.

Ja, to je zdaj moderno. Prijateljica mi je rekla: »Hej, moraš se hidrirati! Vidim, da nisi dovolj hidriran.« (Smeh.) Vprašal sem jo, ali mi hoče priporočiti, da spijem kozarec vode? Sem se že spraševal, kakšno snov mi bo dala! A se dozira analno, oralno? (Smeh.) Takšno izrazoslovje kaže na pretiravanje …

(Ženska:) In te pregrešno drage flaške …

Ja, danes moraš nenehno imeti ob sebi flaško. Če nimaš s seboj prenosne doze tekočin, je s teboj nekaj narobe. Prideš v gostilo in vprašaš za kozarec vode, pa te čudno gledajo: »Kaj, a nimaš flaške?« (Smeh.)

Od nasilja norm do korena odvisnosti

Danes se dogaja nasilje standarda in norm nad ljudmi. Potem se čudimo, zakaj smo odvisniki. Kako ne bi bili, ko pa smo vendar tako standardizirani, vpeti v okvire. Radi bi se iztrgali iz njih, a se ne moremo. Potem se »iztrgamo« tako, da poiščemo opoj, ki nam je dostopen, da imamo vsaj malo občutka, da nismo stisnjeni v škatlo. Pojava odvisnosti kot izhoda iz škatel ni prav zdraviti pri posledici, treba je iti globlje, do vzrokov.

Ko v ljudeh zamre strast in izgine občutek smisla, je to znak, da bi se morali posvetiti problemom nezdravih hotenj – individualnih in skupnostnih. Tu je korenina tega, čemur potem rečemo zasvojenost ali odvisnost. To dvoje je samo posledica, ne vzrok.

So preprosti načini, kako ozavestiti koren odvisnosti. Meni je zelo pomagal dnevnik. Začel sem pred Hare Krišna skupnostjo, ko sem bil star še 17, 18. Takrat je bilo vse samo: dekleta, žuri, alkohol, šola je bila na stranskem tiru. V dnevniku tako piše, tega ne morem skriti.

Potem se zgodi prelomnica, ko naenkrat moj dnevnik postane: »O, vsevišnja božanska osebnost, moje padlo življenje je tako bedno, sprejmi me kot drobec prahu na tvojih lotosovih stopalih. Prosim, milost!«

Skratka, padel sem v totalno patetiko. Kasneje sem presedlal na malo bolj blago patetiko, zatem v še blažjo … ves čas pa sem si mislil: »Kakšen idiot sem bil nekoč. Nisem imel pojma. Živel sem v totalni iluziji. Ampak zdaj vem! Zdaj sem po milosti Krišne spoznal, kaj je smisel mojega življenja.«

Vse to piše v dnevniku. In ko po enem letu to preberem, pomislim: »Uf! Kakšen kreten sem bil … bil sem pač začetnik, ampak zdaj vem! Zdaj sem napreden. Zdaj sem že dve leti v tem. Sto verzov že znam na pamet, prebral sem pol Bhagavad-gite. Zdaj vem! Spoznal sem, kaj je res smisel.«

Leto kasneje: »Joj, kak idiot sem bil! Ampak zdaj vem, kajti zdaj sem že …«

Po sedmih letih sem končno dojel: »Idiot sem! Pika.«

Odrešitev!

Kakšna odrešitev: »Idiot sem!«

Stopite pred ogledalo, ko pridete domov in si recite: »Idiot sem!« (Smeh.)

Predavanja ne bom zaključil z odgovori. Nimam recepta: »Če bom tako živel, bom neodvisen, juhu!«

Vem le, da mi je izkušnja v Hare Krišna skupnosti dala vero, da zaupam v življenje in si upam biti drugačen. Če grem bos v parlament, si rečem: »Ma, če sem bil v rjuhah pred Prešercem, lahko grem bos v parlament.« (Smeh.) Saj ni neke hude razlike. Tako si upam morda narediti kaj več kot drugi.

Če hočete kaj spremeniti v življenju, pojdite v Hare Krišna skupnost (Smeh.). Tako vam bo veliko lažje spremeniti razne razvade. Kar hočem povedati, je, da je za spremembo dobro zamenjati okolje, iti kam, kjer so ljudje drugačni. In, ne pozabimo, ne jemljite ne sebe ne svojega okolja preveč resno …"

Za hard-core ljubitelje je tukaj povezava na celovit izpis predavanja.