Tamburaštvo v registru nesnovne dediščine

V registru nesnovne kulturne dediščine, ki ga vodi ministrstvo za kulturo, je od decembra vpisanih novih sedem enot. Poleg zeliščarstva, sušenja sadja, tradicionalnega čevljarstva, priprave koroškega rženega kruha, soriškega govora, izdelovanja pripadnostnih kostumov, je v register vpisano tudi tamburaštvo. Kot nosilec enote je navedeno Kulturno umetniško društvo Božo Račič Adlešiči, v okviru katerega deluje tudi tamburaška sekcija. Njihove tamburice, za katere sami pravijo, da so prvinski glas Bele krajine, želijo namreč ohraniti pred pozabo in igranje tega glasbila ohraniti tudi za naslednje rodove. Predloge za vpis na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej.

Tamburaštvo – skupinsko igranje na glasbila iz družine tamburic – je ljubiteljska glasbena dejavnost z bogato tradicijo. Povezano je s slovensko narodno zavestjo in z identiteto slovanstva. Poleg sodobnega tamburaštva, ki temelji na tehnično izpopolnjenih glasbilih kvartne sremske uglasitve, so prisotne tudi oblike tamburaštva, ki imajo tesnejšo vez s tradicijo in z ljudskoglasbenim izročilom. Te s svojim značilnim zvokom in izvajanjem, temelječ na Farkaševem sistemu, pripomorejo k raznolikosti tamburaške glasbe v slovenskem prostoru, piše v utemeljitvi vpisa.

Tamburice se razlikujejo po velikosti, obliki, uglasitvi in številu strun, zvoku ter glasbeni vlogi v zasedbi. V Sloveniji so se zanje uveljavila predvsem poimenovanja: bisernica, brač, čelovič, (tamburaško) čelo, bugarija in berda. Bisernica in brač sta vodilni melodični glasbili, čelovič in čelo imata v zasedbi predvsem harmonsko vlogo, bugarija služi za akordično in ritmično spremljavo, berda pa je basovsko glasbilo. Na vse tamburaške inštrumente se igra s trzalico (plektrumom), izdelano iz naravnih (npr. živalska koža, lubje, živalski rog) ali umetnih snovi, posebnost in značilnost igranja pa je tremoliranje (trzanje).

Obstajajo različne tamburaške zasedbe (za večje se je uveljavilo predvsem poimenovanje tamburaški zbor, pozneje tudi orkester), ki se razlikujejo tako po številu in zastopanosti posameznih vrst tamburic v zasedbi kakor tudi po repertoarju in namenu delovanja. Poznamo tudi različne sisteme uglasitve tamburic. Danes se uporablja skoraj izključno štiriglasni kvartni (t. i. sremski) sistem, ki se je na začetku 20. stoletja razvil v Bački in Sremu. Nekdaj pa se je na Slovenskem uporabljal predvsem dvoglasni kvintni sistem, ki ga je propagiral in zanj napisal prvi priročnik za igranje Milutin Farkaš (1865–1923) ter se po njem tudi imenuje.

Tamburaštvo sodi med ljubiteljsko glasbeno dejavnost in ima v Sloveniji bogato zgodovino. Razširjeno je povsod po Sloveniji. Udejstvovanje v tamburaških zasedbah je praviloma prostočasna dejavnost glasbenih navdušencev in vključuje predvsem tamburaške samouke, ki imajo pogosto (drugo) formalno glasbeno izobrazbo. Sodelujočim pomeni pomembno obliko družabnega življenja, ki ga sestavljajo redne vaje in nastopi ob različnih javnih ali zasebnih priložnostih. Repertoar, ki je bil v začetku povezan z oblikovanjem narodne zavesti in se je naslanjal na slovanstvo, se je skozi desetletja dopolnjeval s skladbami raznovrstnih glasbenih žanrov v aranžmajih za tamburaške zasedbe in avtorskimi skladbami, pisanimi posebej zanje.

Prve tamburaške zasedbe so se začele pojavljati od konca 19. stoletja predvsem v večjih mestih (npr. Trstu, Ljubljani, Kranju, Metliki, Celju, Kamniku, Mariboru, Gorici, Vrhniki), pred 2. svetovno vojno pa je bilo tamburaštvo že tako priljubljeno, da je imel skoraj vsak večji kraj svoj tamburaški zbor. Začetki tamburaštva so močno povezani z utrjevanjem narodne zavesti. Tamburaštvo se je razvijalo med meščanstvom in delavstvom kot društvena dejavnost, od tam pa je prehajalo tudi v ljudsko izročilo ruralnega okolja, v katerem so se nekatere tamburaške zasedbe in glasbila uveljavili tudi v ljudskoglasbenih praksah.

Od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja je pod okriljem organizacij za ljubiteljsko kulturo organizirano strokovno usmerjanje igranja na tamburice in delovanja tamburaških skupin; poleg različnih revijalnih in drugih srečanj tamburaških zasedb skrbijo tudi za načrtno in kontinuirano izobraževanje, delavnice in razvijanje tamburaštva. Igranje na tamburice kot 'ljudsko glasbilo' poučujejo tudi v glasbenih šolah, kar omogoča pridobivanje znanja igranja tega glasbila kot formalno osnovno glasbeno izobraževanje. Čeprav veljajo tamburice za razmeroma mlado ljudsko glasbilo, se je v preteklosti povsod po Sloveniji izoblikovala značilna ljudskoglasbena tamburaška izvajalska praksa. Temeljila je na dvoglasnem kvintnem Farkaševem sistemu in je bila pogosto posredovana z izročilom. Danes je skoraj povsem izginila in jo ohranjajo le še posamezne skupine v Beli krajini in Prekmurju.

Adlešički tamburaši

Adlešički tamburaši delujejo od leta 1919, ko je takratni učitelj v Adlešičih Božo Račič preskrbel prve tambure in sestavil prvo skupino tamburašev. Leta 1922 je bilo ustanovljeno Kulturno društvo Božo Račič Adlešiči. Sestavlja ga šest sekcij in ena izmed njih je tudi tamburaška skupina. Tradicija se pretežno prenaša s starejših na mlajše – pri petju, plesih in tamburanju, hkrati pa društvo skrbi za izobraževanje na seminarjih in delavnicah, ki jih pripravlja in izvaja Javni sklad RS za kulturne dejavnosti.

Večinoma igrajo ljudske belokranjske pesmi. Prednostno ohranjajo belokranjsko glasbeno izročilo: od starejših članov in iz starih posnetkov se učijo »starih« pesmi, jih preigravajo in tako ohranjajo. Posebnost Adlešičkih tamburašev je ohranjanje igranja na dvoglasni kvintni Farkašev sistem. V njem so bisernice in nekateri brači uglašeni unisono (»v D«), prečke pa so v spodnjih legah nameščene čez cel vrat in kromatično, v višjih legah pa deljeno: pod spodnjo struno diatonično, pod zgornjo struno pa tako, da zagotavljajo manjkajoče poltone. Bugarija je prostozveneča v D-dur kvintakordu (oziroma G-duru), berda pa ima dve podvojeni (oktavni) struni v kvintni uglasitvi (G-D).

Tamburaši so v letu 2018 s koncertom obeležili 100-letnico tamburanja na Farkašev sistem v Adlešičih. Letno imajo od 50 do 60 nastopov: udeležujejo se regijskih in državnih srečanj ljudskih pevcev in godcev, spremljajo folklorno skupino pri njenih nastopih ter igrajo na različnih prireditvah in zabavah, so še zapisali na ministrstvu za kulturo.