Toniju Gašperiču v slovo

Vse se je začelo leta 1987, ko smo se prvič prijavili na Ptujski festival. S Tonijem sva po srečnem naključju prišla v kontakt in se dogovorila o sodelovanju. Z njegovimi teksti, Semiška gora in Na prejo smo uspešno nastopili na tem festivalu. Takoj je nastala čvrsta naveza in kmalu mi je poslal besedila za pesmi Pri nas Belokranjcih ter Sem hodil po vasi. Odlično sva se ujela in z vso zagnanostjo nadaljevala. Kmalu so nastale pesmi Lepa so jutra, Staro vino, Stopinje v snegu, Zibka, Gospodična, Kepica, Pisanice, Teci, teci Kolpa moja, Pobarvala sva liste, ... Vse do zadnje - Če imaš me res rad. Vsega skupaj okoli 40 besedil.

Toni je bil dejansko član našega ansambla. Poleg pisanja besedil je tudi vodil naše koncerte, napisal veliko člankov, skupaj smo sodelovali v raznih TV oddajah. Skupaj smo bili tudi na prvi turneji v Kanadi in Ameriki ter Švici. Bil je človek od katerega sem se veliko naučil. Cenil je iskreno prijateljstvo, kar pove v pesmi Prijateljev ne štej. Imela sva podobne poglede na našo Belo krajino, na lepote narave in dobroto ljudi. Skupaj sva bila imenovana za Ambasadorja doline reke Kolpe.

In prišel je trenutek, ko si nas zapustil, toda to je le fizično, saj bodo tvoje misli, tvoji nasveti in tvoje pesmi ostale za vedno. A vseeno bo ostala globoka praznina. Pogrešali bomo tvoj optimizem, tvojo vedrino in tvojo modrost. Pogrešali bomo tebe.

Dragi Toni, v mojem srcu in v srcih članov mojega ansambla boš ostal za vedno. Hvala ti za vse.