Tradicionalna košnja na Mirni gori

Bila si grabljica

v rožnatem krilu.

Bil je lep dan,

bil je lep dan…

(Grabljica – Tone Kuntner)

Že več kot desetletje , vsako poletje, ko so na travniku pobrana zelišča in se rastlinje osemeni, »skupina prijateljev« in planincev, izvede »vaško akcijo« košnje travnikov ob koči na Mirni gori.

Tudi to leto so zabrnele kosilnice, zbralo se je »ogromno« koscev in grabljic. Seno je bilo je bilo hitro pospravljeno.

Nekoč je bilo v teh krajih drugače, saj se je kosilo na roke, strojev ni bilo. Pokošen je bil vsak košček zemlje daleč okrog Mirne gore.

Krma je bilo tu še kako iskana roba, saj so na Planini kjer je po vojni delovala Državna posest, redili do 200 glav živine. V času košnje so najeli delavce iz Prekmurja.

Kar je ostalo, so lahko pokosili okoliški kmetje.

Ob košnji, kot so jo poznali pred več kot pol stoletja, se je pri kmetu na travniku že navsezgodaj, ko je bila še rosa zbralo veliko koscev. S seboj so prinesli kose, za pasom so jim viseli oselniki z oslo (brusnim kamnom).

Oselnik je bil narejen iz lesa, največkrat pa iz kravjega roga.

Vsak pravi kosec je moral znati svojo koso nabrusiti, saj je veljalo: »Kdor zna brusit, zna tudi kosit!«

Da bi kosa bolje rezala, so v oselnik prilili nekaj kapljic kisa ali mošta.

Najbolje se je rezala sveža, še rosna trava. O tem poje tudi ljudska pesem: "…mrzla rosa, ostra kosa, rada travca se kosi…"

Pri košnji so morali koso pravilno držati in kositi »na peto« in ne »na špico«, saj »na peto« kosa »kar sama teče«.

Hrano so koscem nosile gospodarice v jerbasih na glavi.

Kosili so več dni zapovrstjo, dokler ni bilo delo opravljeno.

Za kosci so bile na vrsti grabljice, ki so travo z grabljami ali vilami razmetale, pograbile skupaj v »kotarje«, v primeru slabega

vremena in pa zvečer, zmetale v »lojnice« (kopice).

Suho krmo so nalagali na voz, kjer je vedno eden gazil,da se je krma držala skupaj in se med potjo do doma ni raztresla.

Pravilno in lepo naložiti velik voz je bila prava gradbena umetnost, saj so morali povezovati vogale, robove in sredino.

Na koncu so voz ograbili, po dolžini položili žrd in povezali s štrikom, ter se dobre volje odpravili proti domu.

Bilo je težko, a bilo je lepo.