Tučnja lanu pri Cvitkovičevih

Trla baba lan,

da joj prodje dan…

Je bila nekoč zelo znana popevka, ki se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pogosto vrtela na radijskih valovih po vsej tedanji Jugi.

A lan nikakor ni šel v pozabo. Drugod po Sloveniji se vrača na polja, a v Adlešičih tradicije pridelave in predelave nikoli nismo povsem prekinili. Adlešiči so bogata zakladnica kulturne dediščine. Pesmi, plesi, pripovedi, narečje, kulinarika … predvsem pa domače obrti. Kar je večinoma drugod že pozabljeno, mojstri in predvsem mojstrice na adlešiškem koncu še vedno ohranjajo. Veliko teh znanj se prenaša na mlade na različnih prireditvah. Včasih so bila takšna skupna dela običajna saj so si sosedje pri zahtevnejših delih vedno pomagali.

Tudi s tučnjo lanu je tako. Če smo ostale dele proizvodnega procesa mogoče opravili sami (setev, šopanje, rošenje, beljenje…), pa je pomoč sorodnikov, prijateljev in sosedov več kot dobrodošla pri puljenju lanu in tučnji. Pri Tajnikovih v Adlešičih (Nada Cvitkovič z otroci) – smo v torek sodelovali pri tučnji lanu. Pri tem opravilu gre za to, da se poleg tučnje lanu (lomljenje zgodenih bilk) ta tudi dodatno stre na trlici in prečeše na grebenu. Potem je takšno laneno povesmo pripravljeno za predenje na preslici ali kolovratu. Po še različnih stopnjah dodelave in obdelave pa konča na krosnih (adlešiške statve), kjer spretni tkalci iz tankih niti naredijo najboljše belokranjsko platno. Tokrat je bila tučnja hitro končana, saj se je zbralo dovolj delavcev, da se je sočasno delalo na treh tukačah. Res pa je tudi, da letošnji pridelek lanu ni bil ravno obilen. Delo je narejeno in imeli smo se lepo.

Vseeno pa še vedno drži adlešiški pregovor: »Lan je lan, ž njim je dela leto i dan«.

Tučnjo lanu bo že tradicionalno izvedel tudi Javni zavod Krajinski park Kolpa na prireditvi Jesenska zgodba v Šokčevem dvoru, ki bo letos 1. oktobra, pokazali pa jo bomo tudi udeležencem mednarodne konference SAVE, ki bo ta teden potekala v Beli krajini.

Pridružite se nam!