V spomin – Ivan Mohar (1931 – 2022)

Spomini nekdanjih članov društva - Ivan Mohar: Oživljanje starih navad in običajev

Lepa si, Bela Krajina, s soncem ožarjena, z belimi brezami posejana, s prostranimi steljniki razširjena in z lepimi vasicami in mesti obdana, v katerih živijo dobri, prijazni in gostoljubni ljudje.

To smo spoznali tudi učitelji, ki smo prišli leta 1960 na Vinico. Poleg šolskega dela smo se zanimali za življenjski utrip v kraju samem.

Krajani sami so nam bili v pomoč s pripovedovanjem o kulturni dejavnosti v preteklosti. Naj omenim nekatere: Franc Pavlakovič, Marica Fortun, Katica Strmec, Florijan Jaketič, Marica Hudelja, Albin Balkovec, posebno pa Bare Vlahovič (za folkloro). Sam nisem dosti vedel o folklori, niti o tamburaših. Zato sem že prvo leto obiskal Jurjevanje v Črnomlju, kjer sem spoznal lepote narodne noše. Motil pa me je nastop »tuje« skupine z viniškim kolom. Takoj sem začel brskati po preteklosti viniške folklore. Ugotovil sem, da so nastopali v Gradacu, Mariboru in celo na Dunaju. Sam pri sebi sem sklenil, da je potrebno na novo oživeti to lepo folklorno dejavnost, pa tudi dramatiko, ki je bila v preteklosti dejavna že od leta 1957/58 (verjetno že prej) pod okriljem prosvetnega društva Oton Župančič Vinica, ko so uprizorili Linhartovo veseloigro »Ta veseli dan ali Matiček se ženi«, kasneje pa Goldonijevo »Krčmarico« in »Bele Vrtnice«. Gostovali so tudi v drugih krajih. Dramsko dejavnost je v letih 1961 do 1963 nadaljeval učitelj Vinko Debeljak in v tem času zrežiral igro »Poročil se bom s svojo ženo« in »Grozdna jagoda v soncu«. Vinko je kmalu nato odšel na novo službeno mesto. Odbor PD »OŽ« pa se je v letu 1963 razformiral in prosvetno delo je zamrlo. Nov odbor je bil izvoljen na občnem zboru v začetku leta 1964, ko je bil izvoljen za predsednika Ivan Mohar in kulturno delo je zopet zaživelo (dramatika in folklora). Takoj smo naštudirali igro »Kadar se ženski jezik ne suče«, jo igrali doma in v Dragatušu. Kasneje smo uprizorili še Mušičevega »Pokojnika« in Finžgarjevo »Verigo« ter veseloigro »Poslednji mož« (slamnati mož) v letu 1967/68. Vsa leta pa sem v šoli z učenci uprizarjal krajša dela: »Mačeha in pastorka«, »Sneguljčica« in igrico »Pikapolonček«. Vzporedno z dramatiko pa nisem pozabil na folkloro. S pomočjo nekaterih krajanov smo začeli zbirati (evidentirati), kdo ima ali kje bi lahko dobili dele ali celotno narodno nošo. Pri zbiranju mi je veliko pomagala medicinska sestra Marica Hudelja. Ona je poznala vso okolico in ljudi, kateri bi lahko imeli te noše. Tako nam je uspelo »nabaviti« ženske narodne noše, za moške pa smo kupili pri ljudeh domače platno in Miko Moravec nam je brezplačno sešil 10 moških oblek. Istočasno pa sem začel zbirati ljudi, ki bi bili pripravljeni plesati v folklori. Zbiral sem tudi tamburaše. O plesu in tamburah nisem imel pojma. Prvih korakov so me naučili Bare Vlahovič in nekateri krajani. Vse to je hitro sprejela Marija Mohar in naprej učila in vodila plesalce ter opozarjala na pravilnost narodne noše. Tamburaše pa je malo poučil učitelj Kravos.

O lepoti in dragocenosti narodne noše me je še bolj spodbudila gospa v Bosiljevem, ko nam je podarila en izvod ženske noše. Bilo je tako: ko je odprla lepo skrinjo, si zagledal snežno belo, lepo zloženo žensko nošo v celoti (robača = krilo, zastor = predpasnik, oplečje = bluza s čipkami za vratom). Rekla je: »V to me bodo oblekli, ko bom umrla.« Milo se mi je storilo, ko sem spoznal, kako globoko cenijo narodno izročilo. Rekel sem: »Gospa, Vi pa sploh ne boste umrli.« Nasmejala se je in odprla drugi predal ter nam podarila nošo, prav tako lepo. Za uslugo smo dali »le nekaj« denarja. Doma smo zbrali prve tamburaše, to so bili: Janez Puhek (bil je kot vodja), Vilko Majerle, Jurij Majerle in Franc Trempus. Kasneje so prišli še drugi (Jože Radovič, Marjan Mihelič, Janko Balkovec, Peter Fortun itd.). V pomoč sta priskočila tudi Mirko Mihelič in Slobodan Drakulič. Prvi plesalci in plesalke pa so bili: Franc Kordiš, Ivan Mohar, Jože Grdun, Franc Šutej, Peter Benc, Alojz Šutej, Miko Moravec, Vince Ostronič, Janko Cvar in Franc Malešič; Marica Mravinec, Marija Mohar, Bare Šutej, Katica Šutej, Katica Strmec, Anica Majerle, Mira Lovrin, Danica Moravec, Anica Tomec. Postopno so prišli še drugi. Moški smo bili oblečeni v hlače (gače), suknjič v obliki srajce (košulja), ki je bil brez gumbov, imel je le trak, da si ga zavezal pod brado, okoli vratu smo imeli zavezano rdečo ruto kot kravato, na glavi črn klobuk (škriljak) z lepimi rožami, prav tako rože na prsih. Imeli smo tudi usnjen pas (čemer). Ženske pa so bile oblečene v robačo, zastor in oplečje, na glavi pa so imele belo ruto (peča) ali pa zaglavac, ki je zadaj zvezal šop las. Obute so bile v visoke črne čevlje (cipelice) in bele nogavice do kolen, okrog pasa pa so imele tkan rdeč trak (tkanica) in na prsih lepe rože. Na folklornih ali drugih prireditvah so popestrili program tudi Kresnice in Jazo. Kresnice so hodile od hiše do hiše, zbirale darove in zaželele dobro leto. Na prireditvah pa so samo prikazovali ta običaj. Pele so ga štiri kresnice. V to skupino so spadale: Marica Fortun, Katica Strmec, Rozika Malič, Fanika Žagar, Anica Tomec, Anica Ostronič in Marica Flajnik. Jazo je bil viniški ljudski pevec, igralec na orglice in gudalo. Tega je uprizarjal dolga leta Vince Ostronič, nato pa Franc Šutej. Običaj Jurjevanja pa je v šoli oživil Vinko Debeljak in povedel po en višji in en nižji razred po bližnjih vaseh. Kasneje sta vodili ta običaj Ružica Malič in Marica Starešinič samo z učenci osmega razreda, plesne korake za folkloro pa so vadili učenci vseh višjih razredov. Nižje (3. in 4. razred) je učila Marija Mohar. Po končani osnovni šoli so mnogi učenci pristopili k »odrasli« folklori. Tako se je nadaljevalo folklorno delo, ki so ga vodili novi sposobni ljudje.

Prvi (začetni) plesalci in voditelji smo lepote narodnih običajev in noše ponesli v mnoge kraje in mesta (Karlovec, Zagreb, Kamnik, Koper in celo na Ohrid). Vsako leto smo sodelovali na Jurjevanju v Črnomlju, še večkrat smo nastopali v domačem kraju. Naj navedem samo katerega od nastopov: ob obisku izseljencev v Vinici, ko so sodelovali folklorna skupina iz Vinice, Dragatuša, Preloke in Semiča, godba na pihala iz Hrastnika, harmonikarji iz Karlovca ter pevski zbor iz Trsta. Zbranim gostom je govorila Vida Tomšičeva. Da je bila folklorna dejavnost na šoli zelo pestra, dokazuje tudi republiška pionirska folklorna revija v Vinici, na kateri so sodelovali tudi pionirji folkloristi naše šole leta 1971. Lepota in belina naše noše pa je najbolj prišla do izraza pri nastopu v Kopru in Ohridu pod reflektorji in temnim ozadjem; čeprav so bile tudi druge noše lepe in bogato okrašene, je naša preprosta noša najbolj izstopala.

V dramski dejavnosti pa se najbolj spominjam dobrote ljudi, ki so bili vedno dobre volje in so za zaključek igranja večkrat prinesli kakšno pijačo in pecivo. Zbrana sredstva (vstopnino) pa smo namenili za nabavo platna za obleke in čevlje. Čevlje je naredil Franc Malič, pa tudi moške pasove, in to vse brezplačno, plačali smo samo material.

Poleg vsega tega mi je v spominu najbolj ostala igra »Slamnati mož« iz leta 1968, ko bi kmalu prišlo do polomije ob sami predstavi v novi šolski dvorani, kjer sta sedaj jedilnica in kuhinja. Bilo je takole: Na vajah nismo nikoli nagačili slamnatega moža s slamo. Ob nastopu pa so igralca Jožeta Žagarja med odmorom nagačili s slamo in ko se je zavesa odprla, mu je molela slama iz vseh odprtin v obleki. On pa je zaigral tega moža kot še nikoli poprej. Ko smo prihajali na oder še ostali igralci, smo se skupaj z gledalci do solz nasmejali in ni bilo drugega izhoda kot zapreti zaveso. Zbral sem ves pogum in zabičal igralcem, da bomo nadaljevali takoj, ko se opravičim gledalcem, zakaj se smejemo. Zavesa se je odprla in nadaljevali smo kot še nikoli prej. S to igro sem končal z gledališčem, saj se je precej »starih« igralcev preselilo ali pa so šli na druga delovna mesta. Sam pa sem bil kot ravnatelj v šoli preveč zaposlen, da bi iskal nove igralce. S folkloro sem nadaljeval nekako do leta 1972, ko je sprejel delo predsednika PD tovariš Miro Bartolj. Folkloro so vodili novi, sposobni ljudje, prav tako tamburaše. Jaz pa sem vesel, da se plod mojega dela nadaljuje.

Hvala vsem, ki so mi kakorkoli pomagali pri mojem gledališkem in folklornem delu.

Vir: Ob Kolpi je moj dom (Monografija ob 50-letnici KUD Oton Župančič Vinica), 2016.