Črnomaljski planinci osvojili Storžič (2131 m)

Tokrat smo si črnomaljski planinci zadali cilj stopiti na vrh Storžiča, najzahodnejšega dvatisočaka v Kamniško-Savinjskih Alpah.

Že v začetku izleta smo bili presenečeni, ko nas je na našem zbornem mestu pri Osnovni šoli Loka čakal sodoben avtobus prevoznika Nomago z vedno prijaznim in ustrežljivim šoferjem Nenadom. Za to presenečenje je poskrbel naš mladinski vodnik Janez, sicer načelnik vodniškega odseka pri našem planinskem društvu. Vsak udeleženec je vožnjo do začetka pohoda izkoristil na svoj način – za dodaten spanec, pogovor svojim kolegom, pitjem jutranje kavice, pogledom na okoliške gore …

Bašelj (566m n. v.) je tista vasica, ki smo jo izbrali za izhodišče našega pohoda. Tik nad nami, obsijan z jutranjimi sončnimi žarki, nas je »izzival« Storžec, kakor so domačini v preteklosti imenovali Storžič. Z vztrajnostjo in v senci smrekovega gozda smo se po deloma spolzki in blatni stezici vzpenjali proti stičišču poti, ki pripelje iz vasi Mače. Predvsem v drugem delu vzpona do Planinskega doma na Kališču (1534 m n. m.) smo večkrat opazili umetniška dela oskrbnikov poti (umetniško izrezljane smerokaze, počivališča za utrujene ali zaljubljene planince).

Po lepo vzdrževani poti smo končno prispeli do Spodnjega Kališča, kjer sta nas pričakali lični gorski koči v privatni lastnini. Tukaj se nam je odprl lep razgled na ljubljansko in kranjsko kotlino, še vedno zasnežene vrhove Julijskih Alp, okoliške hribe in gore. Od razgledišča je sledil le še kratek vzpon do Planinskega doma na Kališču. Strma in travnata južna pobočja Storžiča so nam bila še bližje.

Po kratkem počitku smo se odpravili po zahodnih pobočjih Bašeljskega vrha do travnatega Bašeljskega prevala. Od tukaj naprej pa je »šlo zares«. Najprej smo se začeli strmo vzpenjati skozi pas ruševja. Nato je sledil pristop na vzhodni greben, ki smo ga kmalu zapustili, saj je pot prešla na južna pobočja. Preko strmih južnih pobočij smo se vzpenjali po strmi poti, ki je bila na večjih mestih nevarna za zdrs, še posebej v mokrem. Pri vzpenjanju so nam večkrat prišle prav roke in v manjši meri tudi jeklenice. Višje se je pot nekoliko položila ter se zopet nadaljevala po grebenu.

Po skoraj dveh urah lažjega plezanja in strmega vzpona smo prispeli na vrh Storžiča, obeleženega z velikim križem in panoramsko ploščo, ki nam je služila kot orientacija za okoliške hribe in gore. Po počitku in skupinskem slikanju smo se z veliko mero pazljivosti spustili do Planinskega doma na Kališču, kjer nas je čakala hladna pijača in prigrizek iz nahrbtnika. Po daljšem počitku smo se odpravili v dolino – v Mače oz. Preddvor, kjer nam je šofer Nenad prikazal svojo mojstrovino, 300 m vzvratne vožnje z avtobusom.

V bližnji restavraciji s pogledom na naš osvojeni vrh smo se še enkrat ob hladni pijači spomnili dogodkov današnjega dne. Seveda pa se tradiciji nismo smeli izneveriti. Sladoled v Žužemberku je stalnica. Na avtobusu je med ostalim potekal tudi pogovor o naslednjih načrtovanih izletih PD Črnomelj.

Planinski vodnik Robi je predstavil naslednji planinski izlet na Veliko Špičje (2398 m) in v Dolino Triglavskih jezer.