Črnomaljski pohodniki na Golici

Planinci planinskega društva Črnomelj se že ker nekaj časa nismo odpravili na izlet z avtobusom. Tudi razmere zaradi corona virusa so nas precej omejile. Odločili smo, da gremo v soboto, 22. 5. 2021, na Golico, saj v tem času narcise navadno najbolj cvetijo. Vremenska napoved pred turo ni bila ugodna, napovedan je bil dež. Kljub temu smo odpeljali na Planino pod Golico. Travniki v okolici so bili beli od ključavnic, kakor domačini imenujejo to cvetico.

Prebivalci teh krajev pripovedujejo pravljico o tem, kako je bog nekoč posvaril čebele, naj ne nabirajo medu ob nedeljah in praznikih. Niso ga ubogale. Zato je med v belih cvetkah zaklenil tako, da jim je ustvaril neprehodno bunčico v stebelcih pod cvetovi. Čebele so bile ukročene, zaklenjene narcise pa so, vsaj za domačine postale ključavnice.

Vzpon na Golico smo pričeli po stari označeni poti mimo turistične kmetije Betel, ki pa ni več markirana. Od tovorne žičnice smo nadaljevali po lažji poti, uživali ob cvetočem resju, telohih, zvončkih ob poti. Otrokom so popestrile vzpon miške, ki so se preganjale v gozdu med koreninami. Snega je bilo le za vzorec pod kočo, dovolj za kepanje. Po dobrih dveh urah hoje in bili smo pri koči na Golici. 11 planincev se je odločilo, da gre na vrh 1836 m visoke Golice. Na goličavah nad gozdno mejo letos narcise še ne cvetijo, bodo čez 14 dni. Pot ni bila preveč razmočena kljub padavinam prejšnje dni, nad gozdno mejo je bilo 30 cm snega. Na grebenu in vrhu je pihal močan veter, sunki do 60 km na uro so nekatere kar premikali. Razgledov ni bilo zaradi megle, deževalo ni, je pa veter prinašal roso. Večja skupina pohodnikov se je namestila v koči, okrepčali so se z odlično joto, golažem in čajem. Pet mladih planincev je prav uživalo v planinskem vzdušju. Tudi pohodniki, ki so bili na vrhu, so se v koči okrepčali in ob 13 h smo odšli v dolino. Od žičnice smo šli po dobro označeni poti do Korlnovega rova.

Savske jame so še danes dokaz, da je bila v teh krajih močno zakoreninjena rudarska tradicija, ki je preživela skoraj 800 let. O začetkih rudarstva priča Ortenburški rudarski red iz leta 1381, ki je urejal odnose v rudarstvu in plavžarstvu. Savske jame so obsegale številne, tudi do 90 m globoke rudnike, kjer so kopali siderit in oskrbovali dva velika plavža na Savi in Javorniku. O našem največjem železovem rudišču spominjajo le še nekateri objekti in stara hišna imena. Deloma je ohranjen najnižji pridobivalni izvozni in raziskovalni rov Karel, imenovan Korelnov rov. Med spomini na fužinarstvo in rudarstvo so nekateri ostanki objektov, pražilnih peči ob Črnem potoku, nekdanje skladišče razstreliva, vsekano v skalo, in manjše ravnice – rudniški odvali, kjer so odlagali kose revne rude in druge primesi. Vir: TIC Jesenice

Rov smo si ogledali in po cesti odšli na izhodišče. Nekaj kapljic dežja nas je pospremilo na avtobus in voznik Nenad nas je varno odpeljal proti domu. V Žužemberku smo naredili še postanek za sladoled.

Tudi tokrat je hrabre spremljala sreča, nismo rabili dežnikov in pelerin. Vsi udeleženci so bili zelo zadovoljni. Pohod so nam popestrili veseljaki s Štajerske, ki so na izhodišču, med potjo in pri koči s harmoniko in basom igrali domače viže. Seveda vsakokrat znano Avsenikovo Golico.