Podaj žogo ... Milanu Kordiču - Bracotu!

Tokrat je žoga poletela v oddaljeni Črnomelj, preko Gorjancev direktno v roke Milana Kordiča. Polet je trajal čez celo poletje, vendar kljub vsemu, je dosegla svoj cilj. Vprašanje, ki ga je Peter Hojč postavil svojemu kolegu, pa se glasi: »Braco, spominjam se črnomaljske generacije fantov 1992, ki je dosegala lepe uspehe v mladinskih kategorijah, sedaj pa nekaj teh fantov igra tudi v članski ekipi. Bili so zelo uspešni kot strelci z razdalje, zanima pa me, kako si kot trener dosegel, da so postali dobri strelci? Je to sreča pri selekciji igralcev, ali je za tem kakšen poseben način dela, prijem, vaje ...«

Najprej, od kod poznam Hojče!
V začetku devetdesetih je bil Milan Hojč, oče Tea in Petra, zelo aktiven v upravi KK Grosuplje. V tistih letih smo se z Grosupljem veliko srečevali na različnih nivojih. Med drugim smo se takrat borili v članski konkurenci za napredovanje v višji rang tekmovanja. Naše rivalstvo je najprej iz nekega »sovraštva« preraslo v prijateljstvo, ki se je kasneje preneslo še na njegova sinova. Oba z Milanom sva nekako podobna karakterja in sva velikokrat polnila rubrike v takratnem »Biltenu« (starejši se jih zagotovo spomnijo). Ob najinih imenih je bila največkrat oznaka TN (smeh) in če kakšen teden ni bilo najinega imena v Biltenu, sva bila že nekako zaskrbljena eden za drugega, če je kaj narobe … (smeh)

Tea se spomnim še kot mladega igralca. Kasneje, ko je stopil v trenerske vode, sva bila veliko v kontaktu. Bil sem mu nekakšen »mentor« v smislu vodenja ekipe, odnosov znotraj ekipe in podobno. Petra se kot igralca ne spomnim (smeh). Spoznala sva se kasneje preko medsebojnih tekem in nenazadnje na že omenjenem taboru v Postojni, kjer sem mu bil, kot on pravi, mentor.
Odgovor na vprašanje glede »šuta«
Sam nekako izhajam še iz časov, ko je bil primarni cilj v košarki »zadeti« in ne »obraniti« koš. Na svojih treningih posvečam veliko časa vajam meta. Na tekmah mlajših selekcij vedno nagrajujem met. Pomeni, če je igralec v dobrem položaju, v dobrem »spacingu«, mora metati. Na treningih ima igralec vedno nalogo »zadeti« potrebno število metov in ne samo vreči na koš. Primer: 10 zadetih prostih metov in ne 10 »vrženih« PM … Če igralec ne opravi naloge v času, ko ostali to že naredijo, se ga ne prekine, ampak ne nadaljuje treninga, dokler ne opravi naloge v celoti. Podobno je tudi z drugimi, podobnimi vajami. Je pa res, da je vse to teorija in če igralec sam ne naredi še tisto »nekaj več«, težko govorimo o dobrih strelcih. Generacija, ki jo omenja Peter, je bila res »šuterska«. Nismo imeli višine in če smo hoteli biti konkurenčni v takrat 1. mladinski ligi, smo morali imeti nekaj drugega (smeh). Pomembno je tudi, da so igralci na treningu tekmovalni. V vsaki »vaji« morajo med seboj tekmovati. Tako »delajo« eden drugega boljšega in se v njih razvija potreba po zmagovanju, kar velikokrat trenerji pogrešamo pri igralcih. Omenjena generacija je bila tudi izredno delovna. Trenirali smo tudi ob nedeljah in počitnicah. Nič jim ni bilo težko, kar se jim vidi še danes.

Vsak trener ima svoj način in svojo košarkarsko filozofijo. Sam sem mnenja, da velikokrat izgubljamo dragoceni čas na različnih taktičnih treningih. Vsak teoretični koncept napada v košarki je to, da je igralec »sam«. Ko to dosežemo, je vse to nično, če igralec ne zna ali ne more zadeti … Sam se imam za pragmatičnega trenerja in ne rad kompliciram stvari. Pri metu sta samo dve možnosti: si zadel ali ne … Vmesnega odgovora ni. In kot je že nekdaj davno nekdo rekel: »Šuter ni tisti, ki meče na koš, šuter je tisti, ki zadeva.« (smeh) Naj skrajšam svoje nakladanje, recept je jasen: šut, šut in samo šut …, vsak dan, brez izjeme.

Pred časom si objavil izredno zanimiv zapis, ki ga najdemo TUKAJ, kaj in kdo te je spodbudil k zapisu? Resnično lepo si opisal tiste čase, ko je bilo še vse drugače. Kot mnogim je tudi tebi bil idol Dražen. Kako je to zgledalo v tistih časih?
Zapis je nastal spontano. Želel sem nekaj napisati novim generacijam in obuditi spomine nam starejšim. Moram reči, da je bil odziv proti pričakovanju zelo velik. Prejel sem veliko klicev in pozitivnih komentarjev. Tudi od ljudi, ki niso rasli v Črnomlju in so se prepoznali v zapisu. Vabim bralce tega članka, da si vzamejo čas in preberejo zapisano.
Ko sem začel kot osnovnošolec trenirati košarko, je bila le-ta v tistem času in v tisti državi zelo priljubljena in na zelo visokem nivoju. Razlika med tistimi časi in danes je po moje največja v tem, da smo takrat imeli košarko res radi. Igralo se je »za dušo«. Moje prve tekme so bile na zunanjih igriščih. Dež, mraz, veter …, nič nas ni motilo. Tekma je bila »praznik«!
Ob pojavi Dražena je vse doseglo kulminacijo. Ni mi treba razlagati, zakaj. Dražen je bil eden in edini.

Zakaj trenerstvo? Kdo te je prepričal v to in zakaj si se odločil?
Če ste prebrali zgoraj omenjeni zapis, mi ni potrebno odgovarjati na to vprašanje. Prepričal me ni nihče, sem pa imel srečo, da so mi takrat vodilni možje v klubu zaupali.

Košarka je izredno lep šport, kako ti zastrupljaš otroke z njo?
Odgovor je že v vprašanju. Košarka je lep šport in ni težko zastrupljati z njo. Večji problem je dobiti otroka v dvorano. Na treningih z najmlajšimi poskušamo z ostalimi trenerji v klubu doseči to, da jim košarko skozi igro in zabavo poskušamo predstaviti v vsej njeni lepoti. V klubu že nekaj let uspešno izvajamo »Malo šolo športa« v vrtcih, kjer imamo velik obisk, in že tam v sicer minimalni obliki poskušamo otroke »zastrupiti« s košarko in jim predvsem privzgojiti ljubezen do športa.

Vsak trener, ki gre s svojo ekipo v Črnomelj, ve, da bo tam težko zmagal in benti, ker mora spet na dolgo pot, nihče pa ne pomisli, da morate vi praktično kamorkoli greste na dolgo pot. Kako rešujete prevoze in ali so kdaj problem?
Res je! (smeh) Ko dobim razpored tekem in vidim, da večina ekip prihaja iz ali okolice Ljubljane, sem vesel in si mislim – same »domače« tekme, kajti do Ljubljane imamo samo uro in pol (smeh).
Zaradi prevozov na tekme imamo v klubu velike težave. Nekaj od tega rešujemo s klubskim kombijem. Ker tekmujemo s sedmimi selekcijami, moramo velikokrat najemati avtobusne prevoze. Stroški so veliki. Kar se pa tiče tega, da je v Črnomlju težko zmagati, pa ni kriva samo dolga pot, ampak to, da smo dobri!! (smeh).

Imate zelo lepo športno dvorano in na vaše tekme vedno pride lepo število navijačev. So to le starši in bivši igralci ali imate prav svoje »redne« navijače?
Od leta 2000, ko je bila zgrajena nova dvorana, imamo zadovoljive pogoje za delo. Mogoče manjka še kakšen termin, a moramo biti zadovoljni. Na članskih in mladinskih tekmah se zbere kar nekaj navijačev. Mogoče kakšnega več pogrešamo pri mlajših selekcijah. Tu so večinoma starši in sorodniki.
Članske tekme obiskujejo tako »redni« navijači, kot tisti »neredni«. Prav slednje bi radi zadržali, kar je pa v veliki meri tako kot drugje odvisno od uspešnosti. Ljudje radi gledamo zmagovalce, kar pa ni sorazmerno z rangom tekmovanja. Včasih pomislim, da bi bilo bolje, zaradi gledalcev, igrati nižjo ligo in zmagovati, kot višjo in tekme izgubljati (smeh).
V klubu poskušamo vzgojiti pripadnost klubu, ki jo potem nekdanji igralci kažejo z obiskom tekem.

Delaš z odraslimi, delaš z otroki in zagotovo je v času tvojega dela nastalo cel kup anekdot. Zaupaj nam tisto, ki se ti je najbolj vtisnila v spomin.
Uh, tega je kar nekaj. Od pozabljenih dresov, do tega, da smo prišli na tekmo dan kasneje … Mogoče ena zadnjih pri najmlajših, mislim da U9 ali U11. Trener je v smislu odkrivanja kričal igralcu: »Išči žogo, išči žogo!!«. Ker ta ni upošteval navodil, ga je za trenutek poklical k sebi in mu dejal: «Ne se skrivati, poišči žogo!« Fant se je obrnil, pogledal naokrog, stekel h košari, kjer so bile žoge, »poiskal žogo« in jo prinesel trenerju.
Pri starejših (članih) pa mogoče ta:
Pogovor pred sezono.
Igralec: »Trener, kakšne načrte imate letos z mano?«
Jaz: »Nosilec ekipe boš.«
Igralec nekaj časa tiho in se začudi:»Res?!«
Jaz: »Ja, nosil boš drese in vodo!«

Ali še kdaj pograbiš žogo v roke in odigraš s prijatelji?
Kot sem že prej omenil, je v klubu aktivna veteranska selekcija in skupaj z njimi se udeležim kakšnega turnirja. Sodelujemo tudi v Belokranjski košarkarski ligi. Mi pa velikokrat pomanjkanje časa in druge obveznosti onemogočijo večjo prisotnost. Ko me je nedavno prijatelj vprašal, katero pozicijo igram, sem mu mirno povedal, da sem zadnje čase najboljši na »spacingu«. Pomeni, odmakni se čim dlje od žoge in daj drugim več prostora, jih ne moti in pusti, da igrajo. (smeh)

Poleg trenerstva se veliko ukvarjaš tudi z organizacijo, kaj vse organiziraš in kje pobiraš energijo za vse to?
Srečo imam, da se mi zadeve pokrivajo s službo. Zaposlen sem kot tajnik Športne zveze Črnomelj, kar mi daje stalni kontakt s športom. Službeno organiziram vsa občinska šolska športna tekmovanja in še nekaj drugih zadev. Izkušnje iz službe prenašam na košarko in obratno. Evo, pred kratkim smo s klubom gostili tudi vlado Republike Slovenije.
Veliko energije in časa mi vzame predvsem logistika pri organizaciji domačih tekem in gostovanj ter »papirologija« za potrebe KZS. Moram tu pohvaliti sedanjo upravo, ki me je v veliki meri razbremenila. Še vedno opravljam v klubu tudi ostale tajniške posle, ki jih tudi ni malo.

Kdo je tvoj idol med trenerji in zakaj?
Težko rečem, da imam idola med trenerji. Moj začetek so zaznamovali takratni trenerji jugoslovanskih ekip, recimo Đurovič, Lečič, Pešič, Maljkovič … Kasneje je tu vsekakor največji vpliv Zmaga Sagadina, ki ga imam poleg Janeza Drvariča za najboljšega slovenskega trenerja. Upam, da mi ne zameri mlajša generacij trenerjev. (smeh) V današnjem času ob spremljanju »Eurolige« pa je sigurno tu največji kralj Obradović! (smeh)

Kaj ti pri trenerstvu pomeni največ in kaj ti pomeni največ pri igralcu?
Predanost delu in pošten odnos! To so mogoče tisti dve najvažnejši zadevi. Ne maram lenob in igralcev z mnogoterimi izgovori. Cenim pripadnost in lojalnost. Do igralcev gojim prijateljski odnos z veliko mero obojestranskega spoštovanja. Vzgoja igralca sovpada z vzgojo človeka. Košarkar, mislim aktivni košarkar, si nekaj let. »Človek« si celo življenje in meni je pomembnejše, da si dober človek kot to, da si dober košarkar. Če je oboje skupaj, je moje oz. naše poslanstvo popolno.
Trenerji se moramo zavedati vpliva na mlade ljudi, ki jih imamo okrog sebe. Oni ne vpijajo samo naše košarkarsko znanje in napotke, ki jim dajemo. Oni v nas vidijo veliko več. Imam kar nekaj izkušenj, ko so prišli starši k meni in so me prosili za pomoč v smislu »povejte mu vi, kajti edino vas posluša«. Takrat se komaj zaveš teže in odgovornosti svojega dela.
Avtoriteto si moraš pridobiti izključno z znanjem in poštenim odnosom do vseh. Z otroki ne moreš »blefirati«, kajti prehitro si prezrt. Oni morajo verjeti tebi in ti njim. Trenerja brez igralcev ni.

Stanje slovenske košarke marsikdo označuje kot zelo zaskrbljujoče, kakšno je tvoje mnenje?
Stanje ni sijajno. Da je tako, smo krivi vsi mi, ki delamo v košarki. Na eni stani klubi jamramo, da ni denarja, da bi lahko zagotovili pogoje za delo. Na drugi strani pa je vse manj igralcev, ki so pripravljeni se zapreti v dvorano in delati.
Malo je klubov, ki vrhunsko delajo z mladimi. In še tisti, ki imajo dobre rezultate pri mlajših selekcijah, redko dobijo priložnost v članskih ekipah. Trenerji smo podcenjeni in preveč odvisni od rezultata. Dolgoročnih projektov ni. Uprave in sponzorji želijo rezultat danes. Zgodnji odhodi mladih slovenskih talentov v tujino to samo potrjujejo. Prišli smo do te točke, da se klubom in stroki v Sloveniji ne verjame več. Nimamo več trenerskih avtoritet v stilu Zmaga Sagadina. Imamo pa v Sloveniji trenerje, ki imajo potrebno znanje in bi to lahko bili. Samo verjeti jim je treba.
Problem vidim tudi v medijski prisotnosti košarke. Pustimo NBA in Evroligo. Naše, slovenske košarke ni nikjer?! V edinem športnem časopisu je košarki namenjena ena stran. Nižje lige za ta medij ne obstajajo, da ne govorim o tekmovanjih mlajših selekcij. Pohvalno je to, da se je začelo prenašati tekme 1. lige, a žal so ti prenosi na (posebej) plačljivih TV-kanalih in na zelo nizkem nivoju. Prenosi ABA-lige so še težje dostopni. Če pa že imamo te prenose, pa jih premalo oglašujemo in premalo to izkoriščamo. Oglaševanje, delanje »brenda«, to nam manjka. Košarka mora znova postati »brend«, oglaševalski produkt. Postajamo oziroma smo že potrošniška družba. Pomeni vsakodnevno nam vse vrste medijev polnijo glave in nam prodajajo zadeve v smislu »to moraš imeti – kupiti«. Tako bi moralo biti tudi s košarko! Ljudi treba z oglaševanjem prepričati, da če ne trenirajo, igrajo, gledajo košarke, nekaj zamujajo … Dati jim moramo tisti občutek »firbčnosti«, pa grem pogledati, kaj to je … (smeh)
Slovensko košarko bomo revitalizirali samo z dobrim delom tako klubov kot zveze. Slednja preko sponzorjev (žoge, kamere, koši, dresi …) že nekako pomaga klubom, vendar sem mnenja, da bi bilo te pomoči lahko še več. Zmanjševanje stroškov tekmovanj je le ena od teh. Premalo je projektov v stilu Igrive košarke. Premalo promoviranja in podobno. Vizija mora biti skupna in še posebej je važna strategija, kako doseči to skupno vizijo. Na zvezi se morajo zavedati, da ljudje v klubih živimo ZA košarko in ne OD košarke …

Komu boš dal podajo in kaj ga boš vprašal?
Borisu Velikonji: Črnomelj, Tolmin... dva kluba, v dveh mestih, ki sta oddaljena od vsega. Moje vprašanje. Kako držati klub pri življenju v takšnem majhnem mestu oddaljen od centrov? Kako zadržati igralce? Kako omogočajo treninge fantom, ki so na študiju... ?