Na vsebino

Toni Perušič - Toni Maratoni: Privlačijo me teki, ki so daljši od maratona

Prijazen, odprt, zgovoren, po dobrih 20 letih življenja v Ljubljani s še vedno dobro slišnim belokranjskim narečjem ‒ tako bi lahko opisali 53-letnega Tonija Perušiča, ki ga v spletnem iskalniku najdete z vpisom besed 'Toni Maratoni.' »Pretekel sem okoli 30 maratonov, a veliko bolj me privlačijo teki, ki so daljši od maratona,« pravi Toni, natakar v ljubljanski piceriji Foculus.

Maraton zanj prekratek

Med ultradolgimi teki še zlasti izstopa šestdnevni tek v Antibesu v Franciji, kjer je nastopil trikrat. In pa seveda osemdnevni v Monaku.

»Kljub žuljem, boleči goleni, vnetju živca na stopalu in vsem drugim težavam sem v poprečju pretekel več kot sto kilometrov na dan, vsega skupaj 816,« pripoveduje. »Absolutno sem bil šesti, v svoji starostni kategoriji pa drugi. Sem prvi Slovenec, ki je nastopil na njem.« Na vprašanje, ali je to njegov največji uspeh, prikimava, da najbrž res, a hkrati pove, da ga bolj kot uvrstitve zanimajo pretečene razdalje.

Toni je tekač samouk, ki se je vsega, kar ve o teku, učil na lastnih izkušnjah. »Prijateljica Vlasta, ki je diplomirala na ljubljanski Fakulteti za šport, je zapisala, da sem, glede na to, da sem popoln naturščik, dosegel neverjetne rezultate, in se vprašala, koliko bi lahko dosegel, če bi imel strokovno vodstvo in začel teči že prej. Ampak vse je odvisno od tega, kako se ti v življenju obrnejo stvari.« Toniju so se obrnile tako, da se je s tekom seznanil pozno, šele pri 36 letih.

Nogometna mladost

»Na Butoraju, moji domači vasi, smo igrali nogomet, in ker sem bil nadarjen, so me vabili, da bi igral za Belo krajino,« se spominja odraščanja. »Oče, ki je bil edini zaposlen, pa ni bil za to. Bilo nas je pet otrok, doma smo pridelali, kar smo potrebovali zase, drugače pa smo pomagali pri sosedih. Gonili krave na pašo, pomagali spravljati seno ...«

Po koncu osnovne šole je začel trenirati nogomet in se z njim ukvarjal dobrih deset let. »Zelo dober sem bil,« se spominja. »Igral sem za Belo krajino, ves čas za dve selekciji. Najprej za kadete in mladince, potem pa za mladince in člane.«

Z nogometom je še vedno malce povezan. Predvsem pa s svojo domačo vasjo. »Enkrat, dvakrat na mesec grem domov, ker iz moje generacije zdaj vedno kdo praznuje 50 let.« Prav ta generacija je na Butoraju začela tradicijo prvonovembrske nogometne tekme. »Letos je bila že 40., ampak sem igral samo nekaj minut, saj sem se pripravljal za tek v Monaku.« In pojasni, da so se leta 1977 fantje z Butoraja in sosednje vasi Tribuče dogovorili, da bodo prvega novembra odigrali nogometno tekmo. In so jo, tistega in še vsa naslednja leta vse do danes.

Okužba s tekom

Po osnovni šoli si je Peruško, kot so ga klicali, želel v kuharsko šolo. »Ker pa doma ni bilo denarja, sem šel na srednjo kovinarsko, saj sem dobil štipendijo in brezplačno vozovnico za avtobus.« Po treh letih orodjarskega poklica pa je presedlal v gostinstvo. Najprej je bil natakar v Črnomlju, leta 1994 pa je prišel za takratnim dekletom v Ljubljano. Delal je v različnih lokalih, zadnjih 15 let pa je v Foculusu.

»Leta 1999 sem nastopil na prvem tekaškem tekmovanju, v Radencih sem tekel na deset kilometrov,« se spominja tekaških začetkov. »Naslednje leto pa sem tam pretekel že svoj prvi maraton.« Takrat je staknil še hujšo okužbo.

»Pobral sem štoparja, ki je povedal, da je v Bielu v Švici tekel na 100 kilometrov. Takoj sem vedel, da je to nekaj zame. Ko sem v Bielu tekel prvič, sem strašno trpel, rezultat pa je bil hudo razočaranje.« A je šel nato še sedemkrat, vsakič začutil posebno vzdušje tega teka in tudi dosegel zelo spodobne čase.

Dobrodelna nota

Toni, ki je v različnih starostnih kategorijah nanizal 12 državnih rekordov v ultradolgih tekih, se z ugibanjem, kakšna bi bila njegova tekaška kariera, če bi se začela prej, ne obremenjuje. Na vprašanje, kako gresta skupaj natakarski poklic in trening, odgovarja, da je tek po napornem delavniku pravzaprav sprostitev. Svoje delo pa, kot pojasnjuje, vključi v trening.

»Za teke, daljše od 24 ur, je pomembna predvsem sposobnost, da si lahko dolgo na nogah. V službo grem peš, kar mi vzame 20 minut, peš grem tudi domov, nato grem še teč; napravim 15 ali 20 kilometrov. Tako sem dobrih deset ur ali še več na nogah.« Ko pove, kako malo pravzaprav trenira, ste nad njegovimi dosežki lahko osupli. A razloži, kako pomembna je psihična priprava.

»V službo pridem dve uri, preden se odpre lokal, da pripravim vse potrebno, in takrat razmišljam o nastopih. Kako bom razporedil moči, kako se bom prebil čez krizo, kako premagal zaspanost, kaj bom napravil, ko bom dobil žulje, ki so za ultramaratonca najhujši sovražnik ...«

Toni je na svoje dosežke ponosen, a v isti sapi pove, da je zanj pomembna tudi dobrodelnost, ki jo včasih vključi. »Lani sem v 15 dneh obtekel Slovenijo, dobrih 1.100 kilometrov, pri čemer smo zbirali denar za društvo bolnikov s cerebralno paralizo. Imam starejšega brata, ki se bori z njo.«

Z dobrodelnostjo je bil obarvan tudi njegov osemdnevni tek v Monaku. »Tako kot vedno sem nastopal za Športno društvo Butoraj, potem pa me je organizator prosil, ali bi lahko svoj rezultat 'dal' organizaciji, ki se posveča skrbi za otroke. Vsak kilometer je bil 'vreden' en evro. Z veseljem sem jih prispeval.«

Ambasadorska vloga

Toni se je namenil opravljati tudi vlogo promotorja Slovenije. »Ko tečem v tujini, postavim stojnico, razstavim metliška vina in še druge izdelke, izobesim slovensko zastavo in zastavo podjetja Kolpa, ki mi kot sponzor veliko pomaga. Pomagajo mi še nekatera druga podjetja, pa tudi Jure, moj šef, mi je zelo naklonjen.« Na tekmovanjih je, kot pove, vselej deležen simpatij. »Kar je na moji mizi, je na voljo tudi drugim, v Monaku sem imel na primer tudi domače klobase. Imajo me za dobrovoljčka in hitro navežejo stik z mano.«

Za prihajajoče leto ima v načrtu nekaj tekmovanj, pa tudi en dobrodelni tek. Za koga bo tokrat tekel, se bo še odločil. Dobrodelno bo spet obarvan tudi tek v Monaku, ki se ga bo verjetno udeležil. »Dobil sem posebno zahvalo organizatorja in prošnjo, da bi spet nastopil za organizacijo, ki zbira denar otroke. To je zame dodatna spodbuda.«

Vir: Aktivni.si
Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj