Avgust je čustvo.

Pred nekaj dnevi me je v službi med podpisovanjem nekega dokumenta presenetilo, da smo že blizu polovice avgusta. Potem smo šli približno dvakrat spat in baumf, gremo proti tridesetemu (avgustu. Morda še čemu …).

Avgust je tak smotan mesec. Traja enako dolgo kot julij, ampak julij še ne prinaša jutranje megle. Z jutranjo meglo pride slutnja jeseni, obeti vedno pogostejših deževij in kar naenkrat pridejo tisti dnevi, ko moraš ob sedmih zjutraj obleči jakno in stlačiti v torbo dežnik, ob desetih popoldne pa posije sonce ter ves dan nejevoljno vlečeš s sabo tisto jakno in dežnik. Naslednji dan ju pustiš doma, ker se samo enkrat živi in ne rabiš še dodatnih bremen v svojem napornem življenju, in bum, evo, tisto deževje, ki si ga čakal včeraj, se privali nonšalantno ob devetih zjutraj kot tisti sošolec, ki bolj ceni spanje kot nemščino/matematiko/športno vzgojo/filozofijo/vstavi poljubno.

Avgust se torej uspešno pretvarja, da je polnopravni počitniški mesec in se ne ozira na matere, ki v ozadju brezskrbnega čofotanja, fotk s plaže in mrzlih pivic doživljajo(/mo) stres ob začetku novega šolskega leta ter potihem upamo, da bo dvajset stopinj vsaj do sredine novembra in ne bo treba hkrati s celo europaleto šolskih potrebščin nabavljati še garderobe jesen/zima. Letos še niti v to nismo prepričani, če in za koliko časa bomo podmladek sploh poslali v šole/vrtce. Hm. Saj potem garderoba jesen/zima niti ni bistvena. Če bo moje Otroke med šolanjem in vrtcanjem doma v garderobi pomlad/poletje zeblo, jih bom zavila v odejo in vrgla še kakšno poleno v kamin.

Saj vem, saj vem. Smešno, ampak ni smešno.

To je smešno, dokler imaš s čim nabaviti šolske potrebščine, garderobo jesen/zima in drva za v kamin ter doma nekoga, ki lahko ohranja tvoje otroke pri življenju tudi, ko si ti v službi. Vse te luksuze imam, ker sem bila pač rojena ob pravem času na pravem mestu.

Sicer pa ni smešno. Ogromno mam, očetov, babic, dedkov, tet, stricev, sester ali bratov in drugih skrbnikov otrok je, na katere konec avgusta najbrž deluje kot ogromen balvan, katerega lahko samo gledaš, kako se vali proti tebi, medtem ko imaš eno nogo pod skalo, za drugo nogo pa te vleče otrok, ki si želi najbolj od vsega na svetu hoditi na nogomet/plavanje/ples/frajtonarco, ti pa ne veš,kaj mu boš nadel na noge ob prvem dežju. Sandale od poletja pa plastične vrečke namesto štumfov. Krokse, ker se hitro posušijo.

Ah, avgust, kaj naj si mislim o njem … Na živce mi gre in všeč mi je. Mi niso bili takrat pred petstotimi leti, ko sem bila še mlada, tudi najbolj všeč fantje, ki so mi šli najprej najbolj na živce?