Barometer resničnosti (21)

Lubi vegetarijanci in vegani, pa tudi mesojedci! Nujno preberite!

Pred letom dni sem pisal v blogu Lubo meso (11) in Lube zaobljube (12) o priporočenem vnosu mesa po smernicah Nacionalnega inštituta za javno zdravje - NIJZ.

Takrat sem zapisal: »Smernice za meso so največ štiri obroki mesa na teden, torej pol kilograma na teden oziroma 26 kg na leto; nekje dvakrat več belega mesa kot rdečega. To je zgornja meja, ki še ne povzroča raznih bolezni; trenutno ga žal moški v Sloveniji pojemo okrog 95 kg na leto, ženske pa okrog 61 kg na leto. Optimalno bi bilo okrog 15 kg na leto oziroma približno 300 g na teden.

Na drugi strani strogi vegani in vegetarijanci v daljšem obdobju tvegajo kronično pomanjkanje pomembnih snovi v telesu, zato se priporoča vsaj vsakih 14 dni obrok mesa ali jajca.«

Najnovejši znanstveni izsledki dokazujejo, da vse to, kar sem zapisal, drži. Polega tega pa znanost dokazuje, da tisti, ki vsaj občasno ne jedo mesa, žal ne tvegajo samo kroničnega pomanjkanja nekaterih snovi v telesu, pač pa nekaj mnogo hujšega.

V oddaji Ugriznimo znanost, ki je bila 18. januarja 2024 na nacionalni televiziji Slovenije, je bil gost znanstvenik profesor doktor Blaž Stres iz Kemijskega inštituta v Ljubljani, ki proučuje človeški mikrobiom. Mikrobiom, imenovan tudi mikrobiota, so mikrobne celice na našem telesu - na koži, in v našem telesu - na sluznicah in v prebavnem traktu. Teh celic je pri človeku okrog deset tisoč milijard (10¹³).

Mikrobiom prebavnega trakta ima pomembno funkcijo razgradnje hrane, ki jo šele potem lahko uporabimo za energijo in izgradnjo celic; prav tako pa je tudi temelj imunskega sistema. Najbolj neverjetno in očarljivo pa je, da mikrobiom komunicira z možgani, lahko bi rekli celo nadzira in upravlja možgane, kar meji na znanstveno fantastiko. Mikrobiom to počne s svojimi metaboliti - produkti v procesu presnove.

Metaboliti mikrobioma prebavnega trakta ali ust se razširijo po celem telesu in nezdrav mikrobiom lahko vpliva na kožo, ki lahko dobi izpuščaje ali pa simptome dermatitisa ali luskavice.

Na Kemijskem inštitutu razvijajo presejalne teste na podlagi črevesnega in ustnega mikrobioma. Tako danes na podlagi vzorcev blata in ust lahko okarakterizirajo 18 različnih bolezni; nekatere so povezane z atopičnimi dermatitisi in drugimi tipi kožnih bolezni. Analiza je precej kompleksna, saj na podlagi milijon do milijon in pol podatkov sklepajo, ali je človek zdrav ali bolan s tem, ko te podatke primerjajo z bazo podatkov zdravih in bolnih ljudi. Do klinične uporabe, torej uporabe te metode v praksi za odkrivanje bolezni, bi lahko preteklo samo še kakšnih pet do sedem let.

Izredno zanimive in upoštevanja vredne pa so sledeče besede dr. Blaža Stresa na vprašanje, kako hrana vpliva na delovanje mikroorganizmov mikrobioma: »Na hrano, tako kot jo mi dobimo, lahko gledamo tudi kot na kemično kompleksno okolje, ki ga mikroorganizmi preberejo. Če ta kemična kompleksnost pade pod neko določeno mejo, se pravi, če smo na neki strani izključno mesojedci, imamo samo 64 možnih aminokislin, na drugi strani imamo pa možnost vegetarijanske prehrane, kjer imamo zelo raznoliko prehrano v smislu kemične sestave rastlin. Resnica je nekje na sredini, kajti mikrobi opazijo oboje in v trenutku, ko imajo nekako optimalno sestavljeno termodinamično okolje, dejansko delajo tiste metabolite, ki so za nas tudi koristni - ampak oni delujejo predvsem na način, da proizvajajo tiste encimske reakcije, ki so za njih koristne. In ko potem pogledamo na dolgi rok, neoptimalne metabolne reakcije generirajo signale, ki potem dražijo našo kožo, naše dlesni, naš prebavni trakt.«

»Če mikrobi ne dobijo vsega, kar potrebujejo, se največkrat zgodi sledeče: pretok preko prebavnega trakta se začne ustavljati, hkrati pa to potem pomeni, da tudi ni več mešanja v prebavnem traktu, mikrobi so neprestano na zunanji strani našega blata izpostavljeni samo izločkom naše sluznice in dejansko začnejo to sluznico, te izločke uporabljati kot svojo lastno hrano in s tem dejansko zelo učinkovito tanjšajo sluznico, ker v bistvu potrebujejo še druga hranila kot so tudi mikroelementi. Zato pa, da do tega pridejo, v bistvu spremenijo svoj genetski program do take točke, da začnejo vrtati luknjice v naš prebavni trakt, zato da mi vanj po malem krvavimo. Čez te luknjice pa v naš krvožilni sistem prehajajo lipopolisaharidi in druge toksične snovi iz prebavnega trakta in imamo nizko intenzivno vnetje in to vnetje je potem tisto, ki nekako generira odzive na naši koži.«

Ko sem pred kakšnimi desetimi leti prvič slišal za črevesni mikrobiom, prej smo mu namreč rekli črevesna flora, predvsem pa, ko sem izvedel o njegovi pomembni vlogi, sem ga ljubkovalno poimenoval simbiot, ker simbioza pomeni sožitje dveh različnih organizmov, ki sta povezana v skupnost, ki koristi obema. Torej, v trebuhu imamo simbiota, brez katerega ne moremo preživeti in ki skrbi za nas do konca dni. Na prvi pogled romantična simbioza - sožitje mikrobov in človeka - se lahko hitro obrne v zajedavstvo! Simbiot postane zajedavec, če ne dobi odgovarjajoče hrane! Zato resnično ni modro mikrobiomu odrekati katerakoli osnovna živila, saj tvegamo bolezni prebavnega trakta.

Zato se zdaj vsako jutro, ko pošiljam »fizični faks« komunali, še z večjo naklonjenostjo in spoštovanjem poslavljam od tretjine svojega simbiota ter budno motrim njegove organoleptične lastnosti - no, v bistvu samo videz in vonj, da bi ugotovil, če se simbiot dobro počuti ob hrani, ki mu jo nudim. Trudim se mu postreči s čimbolj pestro in zanj zdravo hrano, predvsem pa nobenih osnovnih živil ne izključujem, zato da niti slučajno ne bi mikrobiom spremenil svoj genetski program in si postregel z mano.

Naslednjič pa bo pisanje o hrani, ki je za mikrobioto, s tem pa tudi za nas, najbolj blagodejna.

Lubi državljani, če nikoli nočete jesti živali, se morate sprijazniti s tem, da bo neka druga »žival« jedla vas; takšni so zakoni narave in temu se ni moč izogniti!