Na vsebino

Barometer resničnosti (8)

Lubi slikarji!

29. septembra 2022 je bila v Moderni galeriji v Ljubljani otvoritev slikarske razstave z naslovom Momental-mente s podnaslovom Žive slike, kjer so po izboru dr. Andreja Medveda predstavljena novejša dela sedemnajstih izbranih slikark in slikarjev vseh generacij, ki delujejo predvsem v Sloveniji.

Zunanji kustos razstave Andrej Medved, rojen 1947. leta, je pesnik, esejist, filozof, umetnostni zgodovinar, prevajalec, urednik in interpret sodobne umetnosti. Razstavo je poimenoval Momental-mente, kar lahko prevedemo v Trenutek-um. Kar si naprej lahko razlagamo, kaj v tem trenutku umejo slikarji, ki delujejo v Sloveniji. Nadalje Medved zatrjuje, da so izbrane slike, vsak avtor je predstavljen z več deli, neverjetno žive – zato tudi podnaslov Žive slike.

Medved je po štiri slikarje razvrstil v štiri prenovljene dvorane Moderne galerije; vsakega avtorja je označil z izbranim pridevnikom.

Tako se v dvorani, naslovljeni z Razsvetlitev, predstavljajo 'svetlobnostna' Suzana Brborović, 'enobarvna' Nina Čelhar, 'vzhajajoča' Maruša Šuštar in 'cvetoča, večno mlada' Joni Zakonjšek.

V dvorani Bogastvo barv se predstavljajo 'čudežni' Živko Marušič, 'večno mladi' Marko Jakše, 'prenovljeni' Aleksij Kobal in 'skulpturalni' Robert Lozar.

V dvorani Zatemnitev se predstavljajo 'temni' Ivo Prančič, 'temačni' Mitja Konić, 'romantični' Matej Čepin in 'elokventni' Miha Štrukelj.

V dvorani Odkritje novega slikarstva pa se predstavljajo 'abstraktna, ekspresivna' Barbara Drev, 'vse drugačna od očeta' Ira Marušič, 'romantični' Staš Kleindienst in 'monokromna' Katja Pal.

Na eni izmed sten, poimenovani Nikina globoko modra se predstavlja Nika Zupančič, katere slika zapolnjuje celotno steno in je sestavljena iz štiridesetih manjših slik.

Takšna nenavadna zasnova in poimenovanje umetnikov je pri strokovnih sodelavcih Moderne galerije vzbudilo nasprotovanje, ki so ga izrazili v pismu za javnost, s katerim so se distancirali od razstave, ki da predstavlja nesprejemljivo prakso predstavljanja in interpretiranja umetnosti. Po njihovem mnenju so takšna poimenovanja popreproščena in enodimenzionalna ter reducirajo umetniško delo na nekakšen domnevno lahkoten, na videz igriv, v resnici pa gre za, do avtorjev in gledalcev, intelektualno pokroviteljsko reduciranje slikarskih del na banalen pridevnik, kar pritiče prej praksam marketinga. Temu se mora vsak resen muzej odločno upreti. Moti jih tudi, da so pri opisnih oznakah slikarke večinoma navedene zgolj z imeni, slikarji pa s priimki. Kot jih prav tako moti, da jim Medved očita, da Moderna galerija v zadnjih letih, z nekaj izjemami, ni predstavljala sodobnih slikarjev. Da med direktorjem in strokovnimi delavci Moderne galerije ni nekega dobrega sodelovanja, kaže dejstvo, da podpisniki pisma sploh niso bili z razstavo seznanjeni. Direktor vse očitke zavrača kot neutemeljene.

Medved se brani, da nikakor pri tem ne gre za pokroviteljstvo in banalnost ter razlikovanje po spolu, pač pa da je samo hotel v napise vnesti igrivost ter igro besed.

Medved se vsekakor zaveda subjektivnosti oznak, ki jih je nadel umetnikom in s tem potencialnega vpliva na gledalca-ocenjevalca-uživalca. Zato je po tem protestu, pa tudi nekateri umetniki se niso strinjali z oznakami, dal odstraniti svoje napise ob delih umetnikov. Pri tej polemiki gre prav gotovo za generacijske in strokovne razlike. Nenazadnje pa mu ne gre preveč zameriti, saj je tudi pesnik, torej mojster besede, kar celoten koncept razstave tudi dokazuje.

Njegov očitek, ki ga je zapisal v katalogu razstave, namreč, da je zadnja desetletja Moderna galerija slikarstvo zapostavljala, je dejstvo, prav tako trdi Medved.

Temu je prav gotovo botrovala prejšnja direktorica, Belokranjka Zdenka Badovinac, ki je sedaj v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu.

Sam osebno imam raje takrat, ko se prvič srečujem z umetniškim delom, recimo temu otroški, nedolžen, nekontaminiran, od nikogar usmerjen pristop.

Zato tudi spremna besedila in razprave k umetniškemu delu berem pozneje. Torej, če si boste razstavo ogledali v živo, v Moderni galeriji, ne glejte preveč slik o njej.

Vsekakor pa so pri tej zadevi najbolj pomembni umetniki in njihova dela. Zelo je pozitivno, da je Medved v razstavo vključil vse generacije slikarjev, deset od sedemnajstih je mlajših; predvsem pa, da sodeluje praktično polovica žensk, torej slikark.

Veliki formati slik v velikih prenovljenih prostorih stavbe arhitekta Edvarda Ravnikarja naredijo velik, nepozaben vtis. Vsem priporočam, da preverite to trditev.

Predvsem pa je potrebno opozoriti na dejstvo, da kar dva umetnika te razstave živita in delata v Beli krajini!

Akademska slikarka Joni Zakonjšek živi v Selih pri Adlešičih. Navdih za svojo umetnost išče v naravi; njene slike so meditativne in opozarjajo na prepletenost vsega bivajočega.

Akademski slikar Robert Lozar je rojen v Črnomlju in živi na Butoraju. V svojem trenutnem slikarskem opusu barvne linije in barvno skalo spreminja v skulpturo.

Zelo je dejaven na področju kulture in izobraževanja. Tako je eden od pobudnikov prirejanja likovnih razstav slovenskih slikarjev v cerkvici sv. Duha, ki jih od začetka, leta 2008, do danes pripravlja in vodi, tretje leto zapored je vodja Novomeških likovnih dni, opravil je tudi habilitacijo za univerzitetnega predavatelja. Je tudi predsednik Sveta staršev Srednje šole Črnomelj, kjer aktivno in konstruktivno rešuje pereče probleme edine srednje šole v Beli krajini. Najbolj pa lahko cenimo njegovo delo z mladimi; tako je leta 2015 predlagal Knjižnici Črnomelj vsakoletni ciklus Talenti, s katerim pod njegovim vodstvom iščejo belokranjske osnovnošolce in srednješolce, ki radi rišejo in slikajo; le tem nato omogočijo samostojno razstavo v Knjižnici Črnomelj.

Slika Primoža Trubarja, s katero sem opremljen na tem blogu, je naslikala mlada nadebudna slikarka iz tega ciklusa Talentov. Priznati je treba tudi, da je velika večina razstavljavcev v knjižnici ženskega spola, torej punc! Ali lahko pričakujemo, da bodo v prihodnosti na takšni razstavi v Moderni galeriji prevladovale slikarke?

Vsekakor se ob takšni skrbi za podmladek, Sloveniji ni treba bati za prihodnost slovenskega slikarstva. Ob pogoju seveda, da tudi država izpolni svoj dolg.

Lube slikarke in slikarji, še na mnoga leta! Vi, lubi državljani, pa si oglejte razstavo v živo!

Primež Resbar

Primež Resbar

Primež Resbar je ljubitelj vsega lepega in dobrega. Ob vseh tegobah, ki tarejo ljudi na svetu, se ne predaja malodušju, depresiji in negativnim čustvom, pač pa čuti dolžnost, da ljudi vzpodbuja k razmišljanju in pozitivnem pogledu na svet, kot naš slavni prednik in pisec prve slovenske knjige pred skoraj pol tisočletja; seveda brez pretenzij, da bi se z njim drznil primerjati. Primož Trubar je Primežu Resbarju vzor, saj je Primož Trubar učil in spodbujal sočutje do bližnjega, prijateljstvo in solidarnost, ter se je zavedal, da bo predvsem s temi vrednotami slovenski narod »stal inu obstal«.

Primež Resbar v rubriki Resničnosti barometer rad rezbari po možganih, da bi bili le-ti bolj zaviti in nagubani. Prav tako Primež Resbar v svoj primež rad vpne razne modrosti in neumnosti, ki jih potem z užitkom obdeluje ter polira, da bi se pokazale v vsej svoji sijajnosti.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj.