BELA KRAJINA – vedno pozabljena

Prejšnji teden smo v Metliki praznovali abrahama. 50. obletnico prve ustekleničene Metliške črnine, katera je leta 1968 postala blagovna znamka. Super, ne? Po besedah dr. Julija Nemaniča, je tretje najpomembnejše vino v Sloveniji, takoj za teranom in cvičkom. No, zame je definitivno prvo, ampak vsak vleče na svoj mlin. Kot paše k protokolu take slovesnosti, so prišli slavnosti govorniki. Vsi, razen tistih, ki bi mogli priti prvi.

Pogrešala sem ministra za kmetijstvo, ki je na vsaki pasji procesiji v Prekmurju. Pogrešala sem predsednika države, ki je na vsaki mačji procesiji. Kjerkoli v državi jo pač imajo. Peče pice, jaha konje, plava, pozira…ne rečem, definitivno najbolj priljubljen predsednik države do sedaj. Kar je super, če hočemo mlade angažirat v politične vode in jim predstaviti vodenje države kot nekaj zabavnega, ne pa bav bav. Ampak. Poleg vseh zabavnih ceremonij, imamo tudi malo bolj resne. In mi ponosni Belokranjci, smo smrtno resni, ko je v igri naše vino.

Bela krajina je imela skozi celotno svojo zgodovino obstoja izredno pomembno vlogo na zemljevidu, tako trgovsko, politično, gospodarsko in še bi lahko naštevala. Skozi naše ljubo belokranjsko polje so se križale poti, ki so vodile k vsem pomembnejšim zgodovinskim postojankam. In zanimivo, da Gorjanci v preteklosti niso nikoli predstavljali take prepreke, kot jo danes.

Danes je konec Slovenije dol pri gostilni, pri bivšem Zajcu. Do tam se še nekako izgubijo, dlje si več ne upajo. Ko zagledajo vijugasto cesto, ki se ko anakonda vzpenja med drevesi, ki spominjajo na amazonkin deževni gozd, se prestrašijo. S tresočim se glasom rečejo svojim šoferjem: »Hitro pelji nazaj v Ljubljano! Pa saj nismo nori, da prečkamo to džunglo. Tam so ljudožerci, pobili nas bodo, nataknili na kole in vrteli na ražnju!« S solznimi in prestrašenimi očmi se odpeljejo nazaj. No, tako si scenarij predstavljam jaz. Ker drugače mi ni jasno, kaj jih vedno tako zelo močno ovira, da se prepeljejo čez Gorjance, v našo lepo, sončno in zeleno Belo krajino.

Nisem ne jezna, ne užaljena, ampak zgrožena, da se nekomu ne ljubi priti pozdravit Belokranjske vinogradnike in kmete. Seveda razumem opravke, ki jih zadržujejo. Ampak belokranjski kmet, vinogradnik, delavec in navsezadnje človek, ni nič manj vreden od Prekmurskega. Ali Štajerskega. Ali Primorskega. Tudi pri nas živijo ljudje, ki delajo, se trudijo in so na svoje izdelke ponosni. In jih bi z veseljem in ponosom pokazali in delili z našim državnim in ljubljanskim vrhom. Odsotnost ni bila tokrat prvič. Ravno v mojem primeru je bila že tretjič. Zato jih več ne opravičujem. Moram jim oprostiti, ker zaradi obilice dela, niti ne odgovorijo, da jih ne bo? Ali pa da se ne zahvalijo za povabilo in se ne opravičijo? Četrtič, ti povem, ji sploh več ne bom vabila. Nič boljši nismo z njimi in nič slabši brez njih.

Naša ceremonialna proslava je minila tako, kot bi, če bi za prvo mizo sedeli oni. Namen je bil dosežen, to pa je tudi najpomembnejše. Edina stvar, ki bi je bili deležni pri nas in je drugje niso, pa je belokranjska energija in duša. Ljudje se smejijo iskreno. Belokranjska pogača je pečena s srcem. In vino je postreženo z dušo. Tega užitka, draga Ljubljana, ste bili po lastni zaslugi venomer prikrajšani. V bodoče pa vam ga več ne privoščim.