Dragi Božiček, klinc pa tvoja darila!

Sedim na kartonih v dnevni sobi, dokler mi izza ušes cvili baterijska in razbija kladivo. Prekleta bajta! Dobesedno jama brez dna, temu finiširanju ni sploh videti konca. In zato, dragi Božiček, si svoja letošnje darila kar nekam vtakni!

Tako optimistično sem ti lani pisala o tem, kako hočem v svoji novi dnevni sobi barvat jajca in tiste stare najlonke namakat v kuhanje čebulne liste, pa nič. Potem sem upala, da bo poletje toliko vroče, da bova tamalim napihnila tisti bazen iz Hoferja. Sem mislila, veš res sem to mislila, da dokler bosta lovili sapo in hlastali za zrakom med tunkanjem, bova midva v debeli senci pila hladno pivo. Pod klimo seveda. Pa nič. Pa je šlo poletje mimo, prišla je jesen. O tem, da bi smrdela s prežgano maščobo po novi kuhinji, dokler bi pekla jajca na oko, je škoda izgubljati besed. Spet ni bilo nič. Začela sva se sprehajati po trgovinah z notranjo opremo in ko so na dvorišče pripeljali pol Zagrebške Lesnine sem rekla, evo, to je to. Klinc je to to. Danes, 20. decembra še vedno sedim na kupu kartona in svojo lepo jedilno mizo gledam zapakirano v škatli. Ok, vsaj stole sem razpakirala in zložila, toliko da ne sedim na tleh. Klinc pa tvoja darila.

Vendar ker upanja umre zadnje, tudi moja volja po vselitvi še vztraja. Zato ti še enkrat povem in dobro me poslušaj, da sem bila celo leto res pridna. Do maja, ko sem bila na porodniški, sem res omejila konzumiranje alkohola. Da sem to čez poletje nadoknadila, niti ni toliko pomembno. Otrok nisem tepla. Čeprav sta si vsak drugi dan pošteno zaslužili. Vsak dan sta jedli, plenice tudi nisem uporabila več kot enkrat. Prijateljice sem poklicala. Res samo enkrat v celem letu, ampak sem pa na njih spomnila vsak sleherni dan. Predvsem na tiste brez otrok. Vsak teden. In na tiste samske. Na tiste samske prasice vsak sleherni dan. Predvsem v večernih urah, ko sem otroke umivala in spravljala v posteljo, one pa so svoje čvrste trebuhe prekrivale z »grem ven s kolegi« cunjami. In ob jutrih, ko sem si z eno roko umivala zobe, z drugo pa lovila nogavice št. 21 iz WC školjke, ki jih je tamala katapultirala noter. Te samske so takrat verjetno še sladko sanjale.

Še enkrat ti povem in ne mislim več ponavljati. Lepo prosim, pusti vse Milke, Barcaffeje in ostala akcijska prednovoletna sranja iz rednih in izrednih akcij. Samo pokliči vodovodarja, da mi končno že enkrat natakne tisto silikonsko pipo v kuhinjo, da bom lahko prežgano maščobo od jajc oprala v novem, svetlečem koritu. Zamahni s čarobno paličico, da se vsi podrsani in odbiti vogali od celoletne montaže zaflikajo, pobrusijo in pokitajo. Pa premažejo. Prinesi mi novo Boscehovo baterijsko. Da si bom zmontirala to svojo jedilno mizo. In novo parno likalno postajo. Čeprav to zadnje niti ni toliko pomembno. Za tiste majice, ki bodo po novem letu zamenjale moževe srajce, bo dober stari likalnik. Bom pa v vsej tej norišnici kljub tvojemu razočaranju profitirala. Pri možu. Končno bo zaživela moja popolna vladavina. Z novim letom ne bo več moj direktor. Ampak dragi moj, jaz bom doma še vedno tvoja šefica.

Pa lepe praznike in pazljivo pri izbiri želja!