Enkrat kraljica…pa mogoče še kdaj

Ko ti to sedaj bereš, jaz sedim pri frizerki in si barvam svoj rjavi jesenski pridelek. Leto se je obrnilo okoli in popoldan s sodelavcem zakurblava avto in jo pihneva proti Radencem. Zvečer se bova lačna ob mikro modernih porcijah spogledovala in tuhtala če se ustaviva v Ljubljani na bureku, medtem ko bodo pristojni na glavo nove mladenke s krokodilčki pripenjali krono. Vinsko krono. Ja, greva na kronanje nove slovenske vinske kraljice. Tega termina se je sigurno spomnil moški. Kdo drug bi te prisil obleči večerno toaleto en teden po praznikih, ko pa od novega leta do danes izgubiš točno +0,5 kg.

Nekako se bom že stlačila v tisto malo črno obleko. Se bom izgovarjala, da sem komaj rodila. Čeprav je od tega poroda minilo že leto in pol. Kakorkoli, to je priložnost, da vsaj enkrat v letu vidim svoje vinske kolegice. Vinske kraljice Slovenije. Vse od prve iz leta 1996. Navsezadnje, kdo sploh to je. To je dekle, ki je uradna promotorka slovenskih vin, vinarjev, kmetijstva in turizma. Ti na hitro opišem, kako to dejansko poteka v praksi.

Prijaviš se na izbor, ki je v jesenskih mesecih. To ni lepotno tekmovanje, kar je seveda logično glede na izbrane punce. Hej, ne razumi narobe. Punce so simpatične, lepe, samo razlika je v tem, da veliko več nosijo v glavi, kot na glavi. Pa pri teh puncah je običajno vse 100% naravno. Kar pri ostalih lepotnih tekmovalkah ni vedno. Jaz se spomnim svojega izbora kot da bi bilo včeraj.

Mlada Belokranjka se je pripeljala v Gornjo Radgono v polno vežo deklet. Deklet iz vseh koncev Slovenije, kjer raste vinska trta. Če mi še kdo kdaj reče, da je Bela krajina daleč, naj se lepo prosim usede v avto in se iz Ljubljane zapelje vsaj do Vrhnike. Kaj šele kam dlje. Mi imamo top shit lokacijo. Mogoče nas res malo zezajo ovinki gor na Vahti, ampak sama Bela krajina, odprtost dol proti morju, Kolpa, še smučišče imamo! Sploh ne vem zakaj in čemu se bi pritoževali, ko pa nam v primerjavi z ostalimi slovenskimi kraji čisto nič ne manjka.

Skratka, vsa prestrašena sem še enkrat pregledala vsa vprašanja, ko so me poklicali pred deset-člansko komisijo. Spomnim se svojih vprašanj: kaj je na slovenskih evrskih kovancih, kdaj smo se pridružili Evropski Uniji, katere stranke so v opoziciji, katere predstavljajo koalicijo. Kakšna je gospodarska rast? Kaj je vplivalo na razvoj slovenske kuhinje. Sestavi 5-hodni meni iz slovenskih jedi s slovenskimi vini iz različnih pokrajin. Kar se tiče tematike vina, te predihajo v dno duše. Sama sreča, da sem takrat hodila po predavalnicah Ekonomske fakultete, pa mi gospodarstvo ni bilo tuje. Hrano sem glede na to, kako rada kuham in še bolj jem, tudi nekako obvladala. O vinu,…vino imam rada. Pa je tudi šlo. Ker sem šla z minimalnimi pričakovanji, se nisem preveč obremenjevala s končnim rezultatom. Zato je bila novica, da sem šišnila tiste Štajerke in Primorke toliko bolj vesela. Potem pa se je začelo.

Ni ga bilo slovenskega kraja, da ga v tistem letu ne bi obiskala. S svojim preveč požrešnim bencinarjem sem prevozila vse od morja do hribov na Madžarski meji in povem ti, res je bilo lepo. Če pomislim, kaj mi je najbolj ostalo v spominu, sta bila to dva dogodka. Prvi, ko sem se v Brdih potapljala v tolmun, ker smo na dnu pustili zoreti Metliško črnino. In drugi, ko sem ta isti dan obiskala eno izmed vinogradniških društvev na Štajerskem. Ko sem se vozila v tiste kraje, sem se spraševala kako lahko tako severno in na taki nadmorski višini sploh rastejo trte. In posledično kako lahko pridelajo tako dobro vino. Ko sem jim na njihovem letnem zboru to povedala, se spomnim gospoda v krepkih 80. letih, kako me je v prvi gledal in poslušal. Toliko so mu pomenile te besede, da je potočil solzo. Pa ne zato, ker naj bi jim pihala na dušo in jih v prazno hvalila, zato ker bi tako morala govoriti. Solza mu je pritekla, ker je res verjel v svoje delo. In ker je bil hvaležen, da je nekdo to videl in prepoznal. Taka gesta se te res dotakne.

Danes, ko sedim v tem hladnem januarskem večeru, se sprašujem, zakaj nismo mi sami bolj podobni temu gospodu. Belokranjci bi morali bolj verjeti vase, v svoje delo in naravo, ki nam je podarjena. Vse slabosti bi morali v svojih glavah obrniti sebi v prid. Nismo daleč in nismo odrezani od sveta. Ko enkrat vidiš, kaj vse ustvarjajo in prodajajo drugi, si mislim da smo res preskromni. Tako kot sem se jaz tisto jesen po štajerski avtocesti vračala nazaj proti Ljubljani brez vseh pričakovanj, tako mi živimo iz dneva v dan. Bela krajina je kraljica. Če sem jez tisto malo krono nosila samo eno leto, jo verjemi, ta naša gospodična nosi od nekdaj. In naj ji nikoli ne pade iz glave!