Iskreno. Včasih si moram priznati, da ne gre.

Sedim v pisarni. Zvonijo telefoni, prihajajo meili. Službeni, privat. Dan se obrne kot bi mignil. Na koncu dneva, ko se vprašam kaj vse sem naredila, ne najdem odgovora. Delala sem vse, naredila nisem nič. Trenutno je postalo vsega preveč. Verjamem, da nisem osamljena v tem sodobnem svetu mlade ženske, ki si na hrbet naloži toliko, da tega več ne more nositi. Ampak takšna sem. Rada bi bila povsod, rada bi bila vpeta v vse. Kar naenkrat pa se več ne da. Ne gre ne naprej, ne nazaj.

Otroci zahtevajo mamo. Starši zahtevajo otroka. Služba zahteva trezno in zbrano glavo. Dom zahteva gospodinjo. In partner zahteva partnerko. Ko samo na enem področju popustiš, se ti sesuje cel sistem. Kako vse te niti držati skupaj, pa ve samo tisti, ki jih ima v roki. Vsak ima svoje breme in svojo težo odgovornosti. Moja je zame v tem trenutku prevelika. Danes je prišlo do momenta, ko sem se enostavno vprašala, kje je radirka? Ker se bi najraje izbrisala.

Ženske jamramo, da smo preobremenjene. Da ne sledimo temu ponorelemu svetu, kjer moramo na vseh področjih nastopati popolno. Ne smeš biti nepopolna mama, moraš biti odlična žena in hudičevo sposobna uslužbenka. Zakaj? V ta prepričanja nas ne sili okolica, silimo se same. Jaz sem nehala iskati izgovore drugje, ker sem ugotovila da so precej slaba tolažba. In priznam si, da sem takšna, kot hočem biti sama. Imam tako gužvo, kot si jo nakopljem sama. Ni kriv Facebook, da moram stremeti k temu, kakšna mama sem svojim otrokom. Če hočem, da sta jesta organsko, bosta to jedli zato, ker bom hotela sama. Če nočem, ne bosta. Ni kriv Instagram, da moram biti popolna do zadnjega lasu. Če bom hotela imeti urejene nohte in podaljšane trepalnice, jih bom imela zato, ker bom to hotela sama. Niso zunanji kanali tisti, ki nas silijo v nekaj, kar smo se prepričali, da moramo biti. Nismo roboti, da bi nas sprogramirali. Še vedno vsak pod lasiščem svoje nasajene glave na vratu nosi lastne možgane, ki ga silijo k razmišljanju.

Zato ti bi danes najraje rekla »Adijo«. Ker se poslavljam od nekaterih stvari, ker jih enostavno več ne obvladujem. Na glavo sem si v tem trenutku nakopala preveč. Ko to pišem, mi zvoni telefon. Vem kakšne podatke zahtevajo od mene na drugi strani. Če jih hočem podati, se moram zbrati in opraviti dva klica, poslati meil in poklicati nazaj. Istočasno so v hiši delavci, poleg katerih bi morala biti ta trenutek. Obenem razmišljam še o tem, ali sem dal rezervno oblačilo tamali v vrtec ali sem ga pozabila v vrečki v garaži. Čez tri sekunde pa bom že pri jutrišnji Mladi Portugalki, ker moram naročiti svojim fantom kaj imajo še za pripraviti. Aja, pa mož gre spet od doma. Že tretjič ta teden. Mislim, da ima vse, kar potrebuje. Mislim. Pet različnih stvari, ki jih moram urediti istočasno. V naslednjih 10 minutah. Ker kasneje…bo že prepozno. In ta tempo drži cel dan. Potem na vmes prideš še domov. In se pridružiš družinskim članom, s katerimi zadnje leto dni deliš streho. Ne rečem, bolj potrpežljivih cimrov si ne bi mogla želeti. Poslušati cviljenje, dretje, ki se začne pred peto zjutraj, utihne pa okoli desete zvečer…tega jim res ni treba. Več. Pa so tiho in vse to prenašajo. Mama nikoli nič ne reče. Ker je ta mama bila včasih na mojem mestu.

Včasih si moramo priznati. Na glas. In si ne mazati oči, če ne gre. Lahko zaškripa pod nogami. Povsod. V službi. Doma. V zakonu. Nekaj časa to škripanje prenašaš in poslušaš. Potem pa se moraš odločiti, ali boš te deske, po katerih hodiš, zlomil? Da jih ne poslušaš več. Ali jih boš popravil, da boš lahko po njih še naprej hodil. Ta trenutek škripa tudi meni. Zakaj mi ne bi? Nisem robot, nisem nezmotljiva. Sem samo človek. Precej navaden. Ki hoče biti popoln, pa tega ne zmore ta trenutek doseči. Razlika med mano in mogoče komu drugemu pa je ta, da jaz to na glas priznam. Ne filaj si ego z izgovori. Ker ne pomaga. Ne leti med oblaki, ker nimaš kril.

Imam samo eno glavo, s katero moram uskladiti dogodke, ki se zgodijo v 24 urah. Imam samo dve roki, s katerimi moram vse to narediti. In samo dve nogi, ki me bosta okoli teh opravkov nosili. V osebne podrobnosti se ne bom spuščala, ker me vsak pozna po svoji zgodbi. Se pa vedno najbolj razveselim tistih, ki me poznajo samo kot Simono. Takšno, kot sem bila. In ko se ta cirkus umiri…upam, da spet bom. Do takrat pa…spij jutri kozarec Portugalke na placu v Metliki z mano, ker če ne drugo, za lepo kožo in čvrste nohte, draga moja, potrebujeva antioksidante iz rdečega vina.